Kaj naj naredim?

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena,

tvoje pismo nosi težko in žalostno sporočilo, a sem kljub temu zelo vesela, da si nam pisala. Predstavljam si, da mora biti zelo težko sama nositi to žalost in tesnobo v sebi in upam, da ti je med pisanjem tega sporočila vsaj za kratek čas malo odleglo (čeprav pišeš, da ti je bilo to pismo zelo težko napisati).

Pišeš, da ti je že kakšno leto težko, da ne čutiš več veselja, ampak tesnobo in žalost. Med počitnicami pa se to tvoje doživljanje kaže tudi kot brezvoljnost – praviš, da ničesar ne moreš početi. Čutiš, da o tem, kar doživljaš, ne moreš nikomur povedati, saj ne bi rada še dodatno obremenila svoje družine, ki je že tako v težki situaciji.

Počitnice so čas, ko se lahko stiske, še posebej take, ki se kažejo kot brezvoljnost in apatija, še poslabšajo. Aktivno preživljanje časa, ko ni neke zunanje strukture, zahteva veliko volje in če si v slabi koži, se hitro ujameš v začaran krog, ko se zdi vsako dejanje, ki bi morda lahko pomagalo k boljšemu počutju, nemogoče težko.

Tvoje sporočilo je zelo jasno, lepo si ubesedila, kako se počutiš. Mislim, da si lahko dobro predstavljam, kako ti je. In ne misli, da podcenjujem tvojo stisko, če ti rečem, da je tvoje doživljanje pravzaprav relativno pogosto, še posebej v starosti, kakršna je tvoja. Doživljanje tesnobe, brezvoljnost, panični napadi – vse to so žal relativno pogosti spremljevalci najstniških let. Lahko so povsem prehodni, do neke mere pa lahko  - morda v manj intenzivni obliki – postanejo občasen spremljevalec tudi kasneje v odraslosti. To ne pomeni, da bo vedno tako hudo: tesnoba je normalno človeško doživljanje in ljudje tekom odraščanja razvijemo načine, kako se z njo spoprijemati, da je nekako znosna in da jo obvladujemo do te mere, da ne zasenči vsega in da lahko kljub občasnemu doživljanju tesnobe čutimo tudi radost in se veselimo življenja.

V nadaljevanju ti bom napisala nekaj smernic za lažje obvladovanje tesnobe. Razumem, da nekaterim morda ne boš zmogla slediti ali pa se ti ne bodo zdele smiselne. A v situaciji, ko je človeku težko, kot je tebi zdaj, je pomemben vsak majhen korak, ki ga lahko naredimo v smeri izboljšanja – tako se lahko postopno izkopljemo iz začaranega kroga brezvoljnosti in žalosti. 

Najprej: vsaka majhna akcija, za katero meniš, da jo zmoreš, je lahko prispevek k temu, da ti bo malo bolje. Vem, to se sliši klišejsko in najbrž poslušaš podobno od staršev ali drugih odraslih, a sprehod v naravi, ali pa še bolje neka bolj telesno intenzivna aktivnost (hitra hoja, tek) lahko pomembno prispeva majhnim izboljšanjem razpoloženja. Še bolje je, če si zmoreš narediti urnik aktivnosti in te postopno postanejo tvoja vsakodnevna rutina, navada. Pri tem je pomembno,  da ne pretiravaš z načrtovanjem in da si do sebe strpna tudi, ko se ti načrta ne uspe držati. Misliš  bi majhen sprehod, tek ali kaj podobnega lahko vključila v svoj vsakdan?  Ko ti to uspe, lahko morda nadaljuješ z drugimi drobnimi aktivnostmi. Kaj so stvari, ki si jih v časih, ko si se počutila bolje, rada počela?

Potem praviš, da o tem, kako ti je, ne moreš govoriti z nikomer. Pri spoprijemanju s stisko pa lahko to, da svoje doživljanje z nekom delimo, vsaj nekoliko olajša težo, ki jo čutimo. Zato se mi zdi tvoja odločitev, da si se nam odločila pisati, korak v pravo smer. Razumem, da svoje družine ne želiš obremenjevati, vseeno pa mislim, da bi veljalo poskusiti komu od staršev vsaj malo nakazati, kako ti je. Praviš, da ti očitata, da si lena; predstavljam si, da slutita, da nekaj ni v redu in da ju tvoja apatičnost skrbi. Ker pa ne poznata tvojega doživljanja, se ta njuna skrb kaže kot jeza in nejevolja. Najbrž ju s tem, da bi jima vsaj malo zaupala, ne bi dodatno obremenila. To, da z družinskimi člani delimo svoje doživljanje, lahko deluje povezujoče in s tem prispeva k boljšemu počutju vseh. 

Pišeš tudi, da septembra začenjaš s srednjo šolo in da malo upaš, da bo tam bolje. Zelo verjetno ti bo novo okolje z novimi možnostmi vzpostavljanja stikov dobro delo, a realno je pričakovati, da bo na začetku težko. Ljudje običajno potrebujemo nekaj časa, da si novo okolje nekako »udomačimo« - da se v njem začnemo počutiti varno. 

Ne morem mimo tega, da pišeš, da ti je težko živeti in da razmišljaš tudi o samomoru. Lahko razumem, da tako nočeš živeti. In predstavljam si, da je vse težko, kar doživljaš, trenutno tako močno, da se zdi, da ni več prostora za prijetno doživljanje – za radost, veselje, doživljanje smisla. Tisto ključno, kar bi ti rada v svojem odgovoru sporočila je, da pomeni odraščanje tudi učenje spoprijemanja s tesnobo in z brezvoljnostjo. Do neke mere to doživljamo vsi, nekateri bolj, drugi manj. Stopnja doživljanja stiske je odvisna od številnih dejavnikov, od povsem genetskih do življenjskih okoliščinah, v vsakem primeru pa lahko s postopnim učenjem konstruktivnih načinov spoprijemanja s stisko postopno dosežemo, da nam je bolje. Včasih je potrebna tudi strokovna pomoč – če meniš, da bi ti pogovor s strokovnjakom koristil, sporoči, da te nekoliko usmerim. V vsakem primeru bom vesela, če mi še pišeš in kakšne vidike svojega doživljanja še natančneje pojasniš ali pa mi tudi poveš, če sem te morda glede česa narobe razumela. Verjamem, da boš svojemu doživljanju postopno kos in močno držim pesti zate,

dr. Katja Košir, univ. dipl. psihologinja