Vprašanje:
Kaj naj?
Tema: Čustva, Razmišljam in imam stališča, Stres in anksioznost
-
L
L
L
Objavljeno: 20 jul. 2022 19:28
Pozdravljeni!
Že odkar pomnim me je zelo strah krvi. Ko sem bila še mlajša to niti ni bil tak problem, ker v šoli tako ali tako nismo gledali nasilnih in krvavih filmov in tudi o brutalnih prizorih se nismo pogovarjali. Zdaj pa je to postal velik problem zame in mi otežuje vsakdanje funkcioniranje. Začelo se je v 6. razredu, ko smo pri pouku gledali film v katerem je nekdo poskusil narediti samomor. Prizor je bil krvav ampak ker nam je učitelj vsebino povedal že prej sem bila na prizor pripravljena in sem gledala v tla. Prizora niti nisem videla ampak v življenju me še ni bilo tako zelo strah. Tresla sem se in slabo mi je bilo. Želela sem pobegnit iz razreda in se razjokat. Sploh nisem vedela da me je tako zelo strah krvi. Od takrat naprej čutim grozno tesnobo vsakič ko nekdo omeni da bomo v šoli gledali film. Filmov v bistvu sploh ne gledam več, tudi če v njih ni krvi nekako občutim tesnobo, ne vem zakaj. Sploh se ne morem normalno družit z ljudmi. Ne morem it v kino s prijateljicami, ne morem z družino sedet na kavču in si ogledat filma. Res se grozno počutim, ker mislijo da nisem za zabavo in da sem nedruzabna ampak mene je tako zelo strah. Cudno pa je da taksen stres obcutim samo ko gledamo filme. Morda zato ker je nasilno in brutalno in jaz potem te dogodke podoživljam in v glavo se mi vsiljujejo prizori. Mama mi pravi da sem prevec empaticna in da se ne bi smela vzivet v igralce ker se to ne dogaja meni. Ampak ne morem si pomagat. Kadar se na primer nekdo v resnicnem življenju poreže ali udari ni tako hudo. Nimam panicnega napada samo malo mi je neprijetno ce predolgo gledam rano. Vseeno me skrbi kako bom lahko šla na gimnazijo ker bomo tam secirali organe in to. Ob koncu šolskega leta je na naši šoli navada da zadnji teden gledamo filme. In problem je ker ucitelji ne preverjajo kaksne filme drugi izberejo. Ponavadi so 16+. Letos so izbrali nek brutalen film z veliko krvi. Vedela sem da ne morem kar tako iz razreda ker je še vedno pouk in moram biti prisotna v razredu. Zelo me je bilo strah ampak sem se odlocila da ne bom nic rekla uciteljici ker bi se razred drl na mene ce bi uciteljica izklopila film zaradi mene. Ze v preteklosti so dajali pripombe češ "zato ker so se nekateri vsrali zdaj ne moremo gledat filma" in vsi so gledali mene. V nekem trenutku enostavno nisem vec zdrzala ker sem v sebi kopicila pritisk celega tedna gledanja filmov in ko je nastopila krvava scena sem pobegnila iz razreda. Kar brez vprasanja sem sla iz razreda. Drugace vedno upostevam pravila in vsi me imajo za piflarko ampak tokrat mi je bilo vseeno. Vedela sem samo da moram zbezat. Mislila sem da bom znorela. Na straniscu sem jokala 20 min. Najboljsa prijateljica je prisla za mano in ker me nihce ni mogel pomiriti so me odpeljali k šolski psihologinji. Povedala sem ji o svoji anksioznosti, o hemofobiji in o tem da svojo stisko velikokrat resujem z "navidezno popolnostjo". Sem perfekcionistka in vse mora biti tako kot si zamislim. Vcasih porabim ure da poravnam vse stvari v svoji sobi. Opazila sem da opravljam rituale ki ublazijo mojo tesnobo. Ker zelim da je vse simetricno najprej v glavi naredim nekaj na levi strani, potem se na desni, potem pa po sredini in to se ponavlja. Stvari morajo biti na tocno dolocenem mestu in ce niso, sem slabe volje še cel dan. Zelo težko mi je iti od doma ker nisem v svoji popolni sobi kjer lahko ravnam stvari. Ne vem vec kaj naj. Dobila sem knjige za pomoc pri anksioznosti ampak ne pomaga. Mislim da ne zmorem sama resevati svoje stiske. Ali mislite da bi bila potrebna strokovna pomoc? Šolska psihologinja meni da bi bilo dobro ce bi bila delezna zunanje obravnave ker skoditi tako ne more. Se opravicujem za dolgo pismo.
Lep dan in hvala v naprej
-
Uredništvo
Patricija Kramaršek
Objavljeno: 27 jul. 2022 11:27
Odgovor svetovalke:
Pozdravljena.
Veseli me, da si se obrnila na nas. Lahko razumem tvoj strah. Vsi ljudje se kdaj bojimo različnih stvari in situacij, ki sicer za nas niso realno ogrožujoče. Praviš, da se sama od nekdaj bojiš krvi, in da slednje zadnje čase pričenja ovirati tvoje funkcioniranje, kar te skrbi.
Kadar doživimo intenzivno čustvo, lahko slednjega pričnemo povezovati z dogodkom, ob katerem se je pojavilo. Pri tem lahko pride do tega, da se s časom pričnemo izogibati vsem podobnim dogodkom, ki bi lahko vodili v ponovni pojav intenzivnega, za nas neprijetnega čustva. S časoma se tako izogibamo tudi za nas sicer prijetnih situacij.
Glede na to, da si sama že iskala določene načine pomoči, za kar bi te pohvalila, bi te vsekakor spodbudila, da greš še korak dalje, in najdeš strokovno pomoč. V zdravstvenem domu ti je na voljo klinični psiholog za otroke in mladostnike. Lahko se obrneš tudi na brezplačno psihološko svetovalnico Posvet.Do obiska psihologa ti svetujem, da v kolikor zmoreš, poskusiš s prijateljico ali starši pogledati zate prijeten, krajši film. Morda film, ki ti je znan, ki ga imaš rada, ali pa kakšen povsem neznan film, za katerega je jasno, da ne vsebuje nikakršnih zate neprijetnih prizorov (npr. kakšna komedija). Pred ogledom filma si lahko narediš plan, kaj boš naredila v primeru strahu ali pojava neprijetnih občutkov. Svetujem ti, da pozornost preusmeriš od strahu drugam. Npr. lahko se poskusiš pomiriti z dihalnimi vajami, katere prakticiraj že predhodno. Lahko prosiš starše ali prijateljico, da ti pri tem pomagajo, ali pa v primeru strahu tvojo pozornost kako drugače preusmerijo drugam.
Verjamem, da se bo tvoj strah zmanjšal v kolikor se postopoma soočaš z njim. Naj se ti ne mudi, ne zadaj si prevelikih ciljev. Poskusi počasi, ob podpori bližnjih oz. kasneje tudi strokovnih delavcev. Tudi v šoli poskrbi, da ti bo prijetno ob ogledu filmov. V kolikor nisi pripravljena na gledanje zate neprijetnih prizorov, je to razumljivo. Dogovori se z učitelji ali svetovalno delavko, da ti priskočijo na pomoč glede tega. V kolikor še ne, ti svetujem tudi redno vadbo tehnik sproščanja, gibanje.
Verjamem, da ti bo s časom uspelo. Kar pogumno.Patricija Kramaršek, mag. psihologije
Citiraj
Za lajkanje se prijavite ali ustvarite račun TUKAJ.
-
L
L
L
Objavljeno: 27 jul. 2022 18:23
Pozdravljeni,
hvala za odgovor. Postopoma bom poskušala spet gledati prijetne serije na televiziji. Če se bom počutila nelagodno ne bom spet pobegnila, ampak bom poskušala preusmeriti pozornost kot ste mi svetovali. Velikokrat si pomagam tudi s priročnikom vaše svetovalnice in zdi se mi res zelo dober. Začela sem hoditi na medicinsko hipnozo in morda bom poskusila še s kognitivno-vedenjsko terapijo, ki mi jo je priporočila šolska psihologinja. Še enkrat hvala za vso spodbudo. Zanima me samo še kakšna je razlika med psihologom in kliničnim psihologom, ki ste ga omenjali. Ali ima on kakšne drugačne pristope? Kako bi potekala obravnava pri njem? Se je potrebno predhodno naročiti?
Citiraj
Za lajkanje se prijavite ali ustvarite račun TUKAJ.
-
Uredništvo
Patricija Kramaršek
Objavljeno: 01 avg. 2022 13:30
Odgovor svetovalke:
Pozdravljena.
Z veseljem, če karkoli potrebuješ smo ti vedno na voljo. Sem vesela, da ti priročniki pridejo prav. Pohvalila bi tvoja aktivacijo ter željo po spremembi. V obeh primerih, tako za psihologa v zdravstvu kot kliničnega psihologa, se moraš naročiti. Najbolje, da pokličeš najbližji center za duševno zdravje otrok in mladostnikov ter poveš, da se želiš naročiti. Prosi naj ti povedo postopek. Klinični psiholog je psiholog v zdravstvu, ki opravi še dodatno 4-letno specializacijo iz klinične psihologije ter zaključni specialistični izpit, vzporedno pa tudi psihoterapevtska izobraževanja. Posledično ima poglobljena znanja ter več izkušenj. Običajno na prvem srečanju poveš zakaj prihajaš, kakšne so tvoje želje. Psiholog ti postavi tudi dodatna podvprašanja, včasih je potrebno rešiti tudi kakšne psihološke vprašalnike. V nadaljevanju skupaj dorečeta potek obravnav, cilje...
Na voljo imaš tudi psihološko svetovalnico Posvet. Več o naročanju najdeš na povezavi spodaj, svetovanje je brezplačno.
http://www.posvet.org/kontakt
Vse dobro.Patricija Kramaršek, mag. psihologije
Citiraj
Za lajkanje se prijavite ali ustvarite račun TUKAJ.
-
L
L
L
Objavljeno: 11 sep. 2022 16:18
Pozdravljeni, spet vam pišem, ker sem se znašla v stiski, ki je ne znam sama rešiti. O problemih, ki sem jih opisala v zgornjih pismih sem se že večkrat poskušala pogovoriti s starši, še posebej z mamo. Zdi se mi, da ne razume, ali pa noče razumeti, da želim strokovno pomoč in, da to ni samo najstniška faza. Mama ve za moj strah pred krvjo, za nekaj paničnih napadov ter na splošno za mojo tesnobo. Pogosto me tudi vpraša glede mojega počutja, če me kaj skrbi... Ko pa ji začnem razlagat o svojih problemih pa mi reče naj se neham smilit sami sebi in, da noben psiholog ne more rešiti mojih problemov namesto mene. V obraz mi je rekla stvari, ki so me zelo prizadele npr. vprašala me je, če si sploh želim, da bi mi bilo bolje in, če uživam v občutku nemoči. Rekla je, da se ne trudim dovolj. Počasi izgubljam motivacijo, da bi sama doma delala vaje za sproščanje, ker me mama itak nima namena peljat k strokovnjaku. Očitno moje težave še niso dovolj hude, da bi bile vredne obravnave. Zadnje čase pogosto razmišljam o smrti in si predstavljam svoj samomor. Vsakič, ko sem slabe volje si mislim, da se bom ubila. Sovražim se in na jok mi gre vsakič, ko se pogledam v ogledalo. Namenoma se ponižujem (si pravim, da sem grda, nesposobna, ničvredna...), da se potem počutim slabo. Skrbi me, ker bomo jutri pri pouku začeli gledati film o prvi svetovni vojni in nato še o drugi svetovni vojni. Razmišljala sem, da bi se delala bolno, ampak bilo bi sumljivo, če bi manjkala cel mesec samo pri zgodovini. Ne vem več kaj naj. Živčna sem že ves vikend in na bruhanje mi gre, ker se zavedam, da ne morem bit pri svetovalni delavki vsakič, ko imamo zgodovino, sploh pa učiteljica ne bi bila navdušena, če bi manjkala pri tako pomembni snovi. Vem, da bom, če bom manjkala imela težave pri razumevanju snovi in ocenjevanju, ker je v filmu najboljše prikazano zgodovinsko dogajanje. Tega se zavedam. Ampak na smrt me je strah in počutim se izmučeno. Nisem pripravljena na toliko nasilja, krvi in žalostnih zgodb. Groza me je že, če se v filmu nekdo stepe, ne pa, da bi morala gledati kaj vse so počeli s tistimi ubogimi ljudmi. Vsa ta leta se vrtim v začaranem krogu. Vedno znova, ko nekdo omeni film se zlažem, da moram na stranišče. Res sem predvidljiva. Razmišljala sem že tudi, da bi se najedla zdravil ali, da bi se napila,...v glavnem, da bi bila zadeta in me ne bi bilo več strah. Vem, da je to nespametno in moje zdravje mi pomeni vse, ampak ne vidim več izhoda. Prosim pomagajte.
Citiraj
Za lajkanje se prijavite ali ustvarite račun TUKAJ.
-
Uredništvo
Urška Pisar
Objavljeno: 12 sep. 2022 16:06
Odgovor svetovalke:
Pozdravljena,
hvala, da si se obrnila na svetovalnico in si delila svoje doživljanje. Vesela sem, da se v primeru stiske obrneš na nekoga, saj je to že prvi in zelo pomemben korak.
Pišeš, da tvoja mama sicer pozna tvoje stiske, vendar jih ne razume in te obtožuje, kar te povsem razumljivo prizadene. Na podlagi zapisanega in prebranega vidim, da se zelo trudiš, da bi se počutila bolje. Vesela sem, da si aktivno pristopila k reševanju svojih stisk. Upam da se zavedaš tudi, da je povsem razumljivo, da čeprav si želimo izboljšanja, včasih sami ne zmoremo. In zato je pomembno, da to prepoznamo in si poiščemo pomoč. In to si tudi ti v neki meri že naredila - mami si povedala o svojem doživljanju, obrnila si se na šolsko psihologinjo, želiš pa si tudi obiskati kliničnega psihologa/psihologa v najbližjem centru za krepitev duševnega zdravja. Ker te mama ne razume in te pri tem obsoja, ti predlagam naslednje. Razmisli ali bi bilo dobro, da skuša šolska psihologinja povabiti mamo na pogovor in ji lahko morda ona pojasni tvojo stisko in ji predlaga, da te podpira pri iskanju strokovne pomoči. Tudi sicer bi lahko šolsko psihologinjo povprašala o tem, če bi se lahko pogovorila z učiteljico in bi lahko namesto ogleda filma, ki ti vzbuja tako močna in negativna čustva, naredila kaj drugega (npr. prebrala kaj o tej tematiki).
Izpostavila si tudi, da zadnje čase vedno več razmišljaš o samomoru. Pišeš, da se sovražiš, da se ponižuješ, da ne vidiš več izhoda in se počutiš izčrpano. Verjamem, da te tvoja stiska resnično bremeni, da si brez moči in energije, čeprav si globo v sebi želiš, da bi ti bilo bolje. Resnično mi je žal, da se moraš sama soočati z opisanimi občutki in da ne dobiš podpre, ki bi si jo želela. Po tvojem opisu sem videla, da ti je tvoje zdravje pomembno, da si na tem naredila že zelo veliko in da ne glede na svojo stisko delaš vse kar je v tvoji moči. Res sem vesela, da si tako prepričljivo in vztrajno iskala rešitve, ki bi ti lahko pomagale. Upam, da ne odnehaš in si najdeš nekoga, ki ti bo lahko pri vsem tem pomagal. Prosila bi te tudi, da se o tvojih mislih glede samomora čimprej pogovoriš s šolsko psihologinjo in v tem času, če se ti pojavijo samomorilne misli razmisliš o razlogih, zakaj pa je vredno živeti, na kaj si lahko pri sebi ponosna. V kolikor bi imela pri tem težave se lahko vedno obrneš na telefonske linije za pomoč. Prilagam ti povezavo, kjer so navedeni nekateri izmed njih (https://www.tosemjaz.net/poisci-pomoc/). Tudi sicer smo ti na svetovalnici na voljo, da se nam oglasiš, če boš v stiski. Prosim te, da mi obljubiš, da si do takrat, ko boš s psihologinjo ali drugim strokovnjakom govorila o samomoru, ne narediš ničesar.
Verjamem, da se počutiš izpraznjeno, žalostno, nemočno in obupano. Verjamem, da ti je težko. Hkrati pa sem prepričana, da si želiš izboljšanja, ker si to pokazala na različne načine, na kar si lahko tudi ponosna. Vztrajaj pri iskanju pomoči, četudi se ti bo zdelo težko. Verjamem, da ti bo uspelo.
Želim ti vse dobro pri iskanju pomoči in te lepo pozdravljam,
Urška Pisar, mag. psihologije
Citiraj
Za lajkanje se prijavite ali ustvarite račun TUKAJ.
-
L
L
L
Objavljeno: 16 sep. 2022 14:36
Pozdravljeni, se opravičujem za pozen odgovor. V tem času sem razmišljala, da bi se pogovorila s šolsko svetovalko, ker na naši šoli nimamo več psihologinje. Pogovoriti se nameravam v ponedeljek. Malo sem živčna, ker sem se lažje zaupala šolski psihologinji. Zelo mi je odleglo, ko sem izvedela, da je učiteljica prestavila gledanje filmov in bomo začeli šele čez par mesecev. Do takrat bi rada že začela obiskovati strokovno pomoč, ker si res želim, da bi mi s postopnim izpostavljanjem uspelo malo bolj nadzorovati čustva in bi morda lahko celo ostala v razredu. Strah me je kaj bo rekla mama. Ali mora svetovalka povedati mami glede mojih samomorilskih misli? Ali imate kakšen nasvet kako naj šolski svetovalki povem zavoje težave? Ne vem kje začeti ali kaj bi ji povedala .Res hvala za vso pomoč. Rada bi vam povedala, da sem zelo vesela, ker se vedno lahko obrnem na to svetovalnico. Že večkrat sem dobila odlične nasvete in brez vas ne bi zmogla. Obljubim, da se bom potrudila.
Citiraj
Za lajkanje se prijavite ali ustvarite račun TUKAJ.
-
Uredništvo
Urška Pisar
Objavljeno: 16 sep. 2022 16:49
Odgovor svetovalke:
Pozdravljena,
brez problema - tukaj smo takrat, ko nas potrebuješ.
Pišeš, da na vaši šoli nimate več psihologinje v šolski svetovalni službi. Sedaj si razmišljala, da bi se obrnila na koga drugega v svetovalni službi, čeprav se ob tem ne počutiš povsem sproščeno, ker si se lažje zaupala psihologinji. Verjamem, da je deljenje tvojih občutkov nekaj, kar od tebe terja veliko energije in premagovanja neprijetnih občutkov. Zato ti verjamem, da bi se lažje pogovorila z nekom, ki tvojo stisko v neki meri že pozna. Ker v tvojem primeru to ni možno, te vseeno spodbujam, da se obrneš na koga drugega v svetovalni službi, kot si predlagala tudi sama. Prepričana sem, da ti bo pogovor vsaj v neki meri pomagal, čeprav se bo morda sprva zdelo težko.
Omenila si tudi, da je učiteljica pri zgodovini prestavila gledanje filma. Vesela sem, da si dobila več časa in hkrati tudi priložnost, da se spoprimeš s to svojo stisko. Sprašuješ pa tudi, če je svetovalna delavka primorana obvestiti tvojo mamo o tvojih samomorilnih mislih. Glede na tvojo starost je odgovor da. Šolska svetovalna služba je dolžna posredovati informacije tvojim staršem. Tukaj ne mislim zgolj na samomorilne misli, temveč na splošno na to, zakaj prihajaš, kaj v svetovalni službi s svetovalno delavko počneta itd. Vendar tukaj velja, da se skupaj s svetovalno delavko pogovoriš o tem - ona ti torej običajno pove, kaj mora povedati staršem oz. kaj bo staršem povedala. Čeprav verjamem, da te je strah, bi bilo res dobro da je tudi tvoja mama obveščena o tem, kako se počutiš in o čem razmišljaš.
Sprašuješ pa tudi, če imam kakšen nasvet kako pristopiti k svetovalni delavki oz. kako ji povedati za svoje težave. Tukaj ti lahko predlagam samo to, da razmisli kaj je tisto, kar te najbolj ovira in bi si želela najprej spremeniti. Morda lahko vajin pogovor najprej usmeriš na to področje in ji čez čas poveš tudi druge stvari, ki te težijo. Lahko ji izraziš tudi svoje želje glede iskanja strokovne pomoči in poveš kakšne težave si imela pri tem do sedaj.
Vesela sem, da se rada obrneš na svetovalnico, ko si v stiski. Ne glede na vse pa moraš imeti v mislih, da si prav ti tista, ki si vse nasvete in besede tudi upoštevala. Ti si tista, ki aktivno delaš na tem, da bi ti bilo bolje. In na to si lahko zelo ponosna.
Lepo te pozdravljam,
Urška Pisar, mag. psihologije
Citiraj
Za lajkanje se prijavite ali ustvarite račun TUKAJ.
-
L
L
L
Objavljeno: 19 sep. 2022 19:41
Pozdravljeni!
Danes sem obiskala šolsko svetovalno službo in s seboj sem pripeljala prijateljico, da mi je pomagala načeti pogovor. Svetovalki sem povedala kar za vse težave, čeprav sva največ govorili o strahu pred krvjo, ker mi to otežuje vsakdanje delovanje. Rekla mi je, da bi lahko svoj strah omenila učiteljem, da bi razumeli moje nenadne izpade in, da bi mi tudi dovolili, da zapustim razred. Nič ni omenjala, da bi bilo potrebno obvestiti moje starše. Predlagala mi je samo, naj še vstrajam pri pogovorih z mamo in, da naj ji poskušam dopovedati, da nisem v redu. Trudila se bom po najboljših močeh. Še enkrat hvala za vso pomoč. Lep dan
Citiraj
Za lajkanje se prijavite ali ustvarite račun TUKAJ.
-
Uredništvo
Urška Pisar
Objavljeno: 20 sep. 2022 14:46
Odgovor svetovalke:
Pozdravljena,
me veseli, da si zbrala pogum in obiskala svetovalno službo. Upam, da boš v pogovorih z učitelji in mamo uspešna ter da bo to prispevalo k boljšemu počutju.
Lepo te pozdravljam,
Urška Pisar, mag. psihologije
Citiraj
Za lajkanje se prijavite ali ustvarite račun TUKAJ.
-
Anonimno
Zagotavljamo ti anonimnost, zato lahko brez skrbi zastaviš vprašanje. Tvojih osebnih podatkov ne objavljamo javno.
-
Brezplačno
Nič ne stane! Na tvoja vprašanja bodo strokovnjaki odgovorili brezplačno.
-
Strokovno
V spletni svetovalnici je na voljo ekipa strokovnjakov, ki jim lahko zaupaš. Med njimi so zdravniki, psihologi in drugi strokovni sodelavci.