Kaj naj

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena,

najprej bi se ti rada zahvalila, da si z mano delila vse to. V tvojem zapisu čutim neko težo. Ob branju tvojega sporočila sem dobila občutek, da že nekaj časa nosiš veliko breme in da si od vsega skupaj precej utrujena. Pišeš, da si pogosto žalostna, da te je strah ostati sama, hkrati pa se včasih tudi med ljudmi počutiš osamljeno. Spremlja te tudi strah, da te bodo drugi začeli zavračati, da jim boš šla na živce ali da boš na koncu ostala sama. Verjamem, da je ob vsem tem zelo težko.

Zapisala si tudi, da včasih komaj vstaneš iz postelje in da bi najraje ostala skrita pod odejo, hkrati pa te moti, da zaradi tega ne počneš stvari, ki bi si jih želela. Kot da si ujeta med dvema željama, po eni strani bi rada bila med ljudmi, po drugi strani pa te je tega tako strah, da se raje umakneš. Predvidevam, da je tudi to lahko zelo izčrpavajoče.

Ob tvojem zapisu sem se vprašala, od kdaj pravzaprav traja vse to. Se spomniš, kdaj si prvič začela opažati, da si večino časa žalostna? Se je takrat zgodilo kaj pomembnega ali imaš občutek, da se je pojavilo postopoma, brez jasnega razloga?

Veliko pišeš tudi o strahu, da te bodo drugi začeli sovražiti ali da ne bodo več želeli biti s tabo. Zanima me, ali se je že kdaj zgodilo kaj, zaradi česar si dobila tak občutek, ali gre bolj za misel, ki se ti pojavlja, ko ti je hudo? Kako se običajno odzoveš, ko se ta misel pojavi (se začneš ljudem umikati, jih manj kontaktiraš ali bolj opazuješ, kaj si mislijo o tebi)?

Zapisala si tudi, da se po druženju že naslednji dan spet počutiš sama. Zanima me, kako si to razlagaš sama. Ali imaš občutek, da ti druženje prinese prijeten občutek le za kratek čas, potem pa se praznina vrne? Ali pa se po druženju začneš spraševati, ali si bila dovolj zanimiva, ali si rekla kaj narobe? Včasih nam odgovori na takšna vprašanja pomagajo bolje razumeti, kaj nas najbolj obremenjuje.

Opazila sem tudi, da si do sebe precej stroga. Zase si napisala, da si »nesposoben človek«. Ob tem sem se vprašala, po čem sklepaš, da je to res. Kaj bi rekla prijateljici, če bi ti povedala podobno, kar si ti zapisala? Bi tudi zanjo pomislila, da je nesposobna, ali bi bila do nje bolj razumevajoča? Pogosto smo do sebe veliko bolj kritični, kot bi bili do kogarkoli drugega.

Pišeš tudi o prihodnosti in o strahu, da bo tako za vedno. To je zelo pogost občutek, ko smo dlje časa v stiski. Lahko se zdi, kot da bo to trajalo za vedno. Vednar tvoji občutki še ne pomenijo, da bo res vedno tako. To, kar doživljaš zdaj, ne določa nujno tvoje prihodnosti. Čeprav razumem, da trenutno težko vidiš drugače.

Ob vsem, kar si opisala, se mi zdi zelo pomembno, da s tem ne ostaneš sama. Občutki, ki jih opisuješ, trajajo že nekaj časa in močno vplivajo na tvoj vsakdan – od vstajanja iz postelje do druženja in razmišljanja o prihodnosti. Zato bi te res spodbudila, da se o tem pogovoriš z odraslo osebo, ki ji zaupaš. Lahko je to eden od staršev, šolska svetovalna delavka ali kdo drug, ob katerem se počutiš varno. 

Če bi se ti kdaj zdelo, da so ti občutki vse močnejši ali da ne zmoreš več, prosim, ne ostani sama s tem. Takrat je zelo pomembno, da to čim prej poveš odrasli osebi, ki ji zaupaš, ali poiščeš strokovno pomoč. 

Za konec bi ti rada povedala še nekaj. Ko sem brala tvoje sporočilo, nisem videla »nesposobnega človeka«. Videla sem punco, ki jo je strah, ki se počuti zelo osamljeno in ki si želi, da bi bilo drugače. 

Če boš želela, se mi lahko še oglasiš. Želim ti lepe počitnice.

Ida Vraničar, dipl. psihologinja (UN)