Kaj naj??

Pozdravljena!

Če se prav spomnimo, si o svoji situaciji zapisala že prej, je tako? Verjamemo, da ni enostavno... Če bi želela, nam lahko sporočiš še ime svetovalke, ki ti je nazadnje svetovala - ta bo že bolje poznala tvojo situacijo, nadaljevala od tam, kjer sta končali, in te tudi lažje podprla tokrat. Kaj meniš? 

Pričakujemo tvoj odziv, 

prijeten pozdrav iz uredništva 

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena!

Iz tvojega spročila je začutiti veliko stisko. Zelo lepo si opisala kakšne so težave in kaj te muči. Drži tudi, da se ti je v tem trenutnku nakopičilo kar nekaj stvari in da je zato stiska še večja. Tudi jaz te bom, kot že tudi tvoja sorodnica, usmerila k strokovnjakom. Svetujem ti, da si poiščeš strokovno pomoč, saj bo treba začeti delati po korakih in le strokovnjak, ki bo hktrati tudi nevtralna oseba, te bo lahko vodil čez razreševanje vseh tvojih stisk in problemov. Poveži se s svojo zdravnico, ki ti lahko izda napotnico.

Po počitnicah se oglasi tudi pri šolski svetovalni delavki. Morda ti bo lahko pomagala sama, drugače pa te bo znala usmeriti.

Toliko zadev se je nakopičilo pri tebi, da bo potrebno nekaj časa in pomoč strokovne osebe. Absolutno pa vedi, da to ni nič slabega in da za težave nisi krivi ti. Vsekakor pa ohranjaj stike s sorodnico, saj te lahko pomiri in razbremeni, kar je super.

Napisala si tudi, da te očetova partnerka žali. Dovolj si stara, da lahko sama odločaš o tem kako in s  kom bodo potekali stiki. Svetujem ti, da se najprej o tem pogovoriš z očetom, če pa ne bo pomagalo, pa lahko tudi sama, s pomočjo odvetnika, ki ti pripada vložiš predlog za spremembo stikov na sodišče.

Glede jecljanja ti svetujem, da se obrneš na svojo zdravnico. Ona bo vedela kako in na kakšen način lahko pride pri tebi do izboljšanja. Morda bo že nekaj osnovnih vaj dovolj, da bo jecljanje manj opazno.

Na koncu pa bi ti rada povedala še nekaj. Iz zapisanega je razbrati, da ti je težko, da sta se starša ločila. Tvojo občutki so čisto normalni. Vedeti pa moraš, da je to njuna stvar in da nisi ti kriva za njun razpad zveze. Ti bo pa lažje, če boš to dejstvo sprejela, saj sta se sama tako odločila. Poizkusi z vsakim izmed staršem preživeti lepe trenutke in najti v tem nekaj pozitivnega.

Vse dobro ti želim. Jaz sploh ne dvomim vate, ker vem, da si prava borka.

Tina Toman, prof. sociologije in uni. dipl. politologinja

Odgovor svetovalca:

Pozdravljena!

Lahko te potolažim, da ti je vseeno na voljo strokovna pomoč, četudi nisi 18. Sama lahko namreč stopiš do katerega od Centrov za duševno zdravje otrok in mladostnikov, kjer je zate na voljo podpora in pomoč. Pri tem ne rabiš napotnice ali staršev. Več si lahko prebereš na spletni strani.

Prav tako lahko stopiš tudi do Posveta, ki je na večih lokacijah po Sloveniji, odvisno kje se nahajaš (morda imaš katerega prav blizu šole). Pri Posvetu lahko prav tako mladostniki sami pridete na brezplačni pogovor in podporo v raznih stiskah. Verjamem, da ti bodo znali pomagati in te podpreti.

Pisala si, da si že poskušala stopiti do svetovalne delavke, a da ni okej. Bi lahko kaj več povedala o tem? Zakaj ti ni bila v redu? Morda vseeno ne bi škodilo, da greš še ekrat do nje in ji ponovno zaupaš svojo stisko, kot si jo zapisala tukaj. Če ti je lažje, ji lahko prebereš tudi zapis, ki si ga poslala tu zgoraj. :)

Kot pa si omenila, se verjetno kmalu spet vidiš s svojo sorodnico, ki ti je že prej stala ob strani. Toplo te spodbujam, da se opogumiš in ji zaupaš svoje skrbi, lahko jo tudi prosiš, če ti pomaga, da skupaj stopita do strokovnjaka. In vsekakor ji nisi v breme - je odrasla oseba in lahko sama presodi, kje so njene meje, to naj ne bo tvoja skrb!

Počasi, korak za korakom, bo bolje. Verjamem, da zmoreš in tu sem zate, če potrebuješ več podpore. Vsekakor pa, kot je zapisala že druga svetovalka, je na tem mestu glavno, da prideš do strokovne pomoči, ki ti bo pomagala dalje na tej poti.

Ni enostavno, vem, a je definitivno vredno. Objem,

Patricija Knez, mag. psihologije

Odgovor svetovalca:

Pozdravljena ponovno,

kot berem, imaš že kar dober krog podpore okoli sebe in verjamem, da ti bosta tko teta kot učiteljica kemije stali ob strani. Zelo sem vesela zate, da imaš ob sebi njiju, saj te lahko podpreta, ko potrebuješ.

Napisala si, da imaš občutek dolžnosti do učiteljice. Tvoje počutje je normalno, saj si ji zaupala svojo stisko, ki tebi predstavlja težo. Predstavljam si, da si začutila, da to težo prenašaš s sebe tudi na njo in se sedaj počutiš dolžna, ker ti je pomagala, je tako? Še enkrat pa te opomnim, da tako kot tvoja teta, je tudi ta učiteljica odrasla oseba z odgovornostjo zase in svoje počutje. Če se ne bi počutila kompetentno, ti ne bi stala ob strani in te podpirala ter ti ne bi ponudila pomoči tudi v naprej. Spodbujam te, da ponovno stopiš do nje septembra, če se ob njej počutiš varno.

Kar pa zadeva svetovalne delavke, je morda narobe razumela tvojo situacijo, saj se včasih lahko tudi zgodi, da je vzrok stiske res lahko le neprimerno porazporejen čas. Bi ji morda želela obrazložiti svojo situacijo bolj tanančno, da te bo prav razumela? Pomaga ti lahko tudi zapis tukaj, kot si ga poslala nam. Seveda pa ni nič narobe, če se ne želiš obrniti spet na njo. 

Omenila si tudi, da ti je teta že pomagala in dala številke za pomoč v stiski, kar je super! Kot pa je omenila, je to njena meja in se za več ne čuti kompetentno, kar je tudi odgovorno od nje. Podala ti je oporo in vire za naprej, zdaj pa je na tebi, da ponovno stopiš korak naprej po strokovno pomoč. Tudi sama sem ti v zadnjem sporočilu poslala nekaj virov in te tukaj spet toplo usmerjam, da se obrneš nanje. Si morda že poskusila? Če se odločiš, da greš do katerega od Centrov za duševno zdravje otrok in mladostnikov, lahko prav tako prosiš sorodnico, da stopi s tabo, da ti bo lažje.

Topel objem,

Patricija Knez, mag. psihologije

 

 

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena spet,

sem vesela, da si se ponovno odločila in zapisala svoje občutke. Verjamem, da ti šola sedaj povzroča veliko stresa, anksioznosti in podobnih občutkov, zato težje najdeš občutke sreče. Vesela sem, da si se o vsem uspela pogovoriti z mamo in ti bo pomagala do strokovne pomoči, s tem si že na zelo dobri poti.

Vseeno pa moraš vedeti, da se občutki ne bodo izboljšali v trenutku. To je vseeno proces in lahko traja, zato bo potrebno tudi tvoje delo in potrpljenje. Dokler ne prideš do svojega psihologa, si lahko pomagaš tudi z majhnimi stvarmi. Za spodbudo si lahko začneš zapisovati dnevnik lepih trenutkov. Preden greš v šolo si daš misijo, da najdeš vsaj 3 lepe stvari, ki te bodo spravile v boljšo voljo, tudi najmanjša malenkost šteje. Od začetka bo seveda težko - kot si zapisala, ne boš našla ničesar, a postopoma boš takšne stvari z vajo tudi lažje opazila, več pozornosti dala na te malenkosti in se bo tudi tvoje počutje izboljšalo. S podporo psihologa bo sčasoma situacija postala lažja. :)

Omenila si tudi sram, kar je normalno - izpostavila si se, ko si povedala mami, razkrila svojo ranljivo stran. A ne skrbi, pri tem ni nič, česar bi se morala sramovati. Verjamem tudi, da je to lažje reči, kot se dejansko počutiti v redu s tem... lahko pa ti še enkrat povem, da je tvoje počutje pomembno in delaš dobro, da kočno govoriš o njem in si iščeš pomoč ter podporo. To je nekaj, na kar si lahko v tem trenutku ponosna! Glede strokovnjaka pa se bo zdravnik odločil, kam te bo napotil.

Topel objem in veliko poguma ti želim,

Patricija Knez, mag. psihologije