Kaj naj

Odgovor svetovalke:

Lepo pozdravljen!

Hvala za tvoj zapis. Slišati je, da se soočaš z hudo stisko. Mi je žal, da je tako. Si pa kljub močni stiski uspel zbrati moč in pogum, da si poiskal pomoč in se obrnil na našo svetovalnico. Bravo za ta korak! Verjamem, da je lahko bolje, obstajajo različni viri pomoči, ki so na voljo. Mogoče vsak korak ne bo lahek, se pa je vredno boriti.

Praviš, da se s hudo stisko soočaš že tri leta. Se je takrat v tistem obdobju kaj zgodilo? Če prav razumem, so samomorilne misli prisotne vsak dan. Si kdaj razmišljal tudi o kakšnem načrtu?

Opisuješ, da ko prideš domov, se hitro pojavijo negativne misli, o katerih potem razmišljaš in se težko osredotočiš na kaj drugega. Ko takšne misli trajajo dlje časa, nas lahko to izčrpa, se počutimo ujete, izgubljamo zanimanje za stvari, ki so nas prej veselile. Takšna stiska se lahko pojavi pri vsakomur, zaradi različnih dejavnikov, noben pa ni sam kriv, da se mu to zgodi. Najpomembneje pa je to, da je na voljo pomoč in v tem nisi sam.

Vidim, da si tudi sam že razmišljal o tem, na koga bi se lahko obrnil, kar je zelo spodbudno. Mi je žal, da se trenutno ne moreš obrniti na svoje starše. Glede na vse zapisano, je zelo pomembno, da si poiščeš strokovno pomoč psihologa in pedopsihiatra. Naročiš se lahko v tebi najbližjem Centru za duševno zdravje otrok in mladostnikov, ki delujejo v zdravstvenih domovih (če boš imel kakšno težavo pri iskanju kontaktov, mi prosim napiši in ti bomo pomagali; naročiš se lahko brez napotnice in glede na starost, ki si jo navedel v svetovalnici, se lahko naročiš tudi sam brez vedenja tvojih staršev). V centrih so usposobljeni strokovnjaki, ki so za to tam, da prisluhnejo tvoji stiski in ti pomagajo. Sam omenjaš, da imaš slabo mnenje o poklicu psihologa. Mi lahko poveš kaj več o tem? Imaš kakšne skrbi? Z veseljem ti odgovorim na morebitna vprašanja, dileme. Imaš morebiti koga v šolski svetovalni službi, ki bi mu lahko zaupal in bi ti pomagal pri iskanju strokovne pomoči?

Usmerila bi te tudi na naš priročnik Kaj lahko naredim, da mi bo lažje, v katerem najdeš vaje, ki ti lahko pomagajo pri tem, da vsaj nekoliko preusmeriš svoje misli, poskusiš lahko npr. trebušno dihanje ali tehniko prizemljitve.  

V primeru stiske, se lahko vedno obrneš na Tom telefon za otroke in mladostnike: 116 111, ki deluje vsak dan od 12. do 20. ure; pogovor lahko zelo pomaga ublažiti stisko. V primeru zelo hude stiske in samomorilnih mislih pa lahko za pomoč obrneš na:

           - Dežurnega zdravnika v najbližjem zdravstvenem domu ali reševalno službo (112).

           -  Enoto za adolescentno psihiatrijo v Centru za mentalno zdravje (CMZ) v Ljubljani (Grablovičeva 44b, 1000 Ljubljana; Telefon: (01) 5874 955 ali (01) 5874 942, Spletna stran: https://www.psih-klinika.si/strokovne-enote/center-za-mentalno-zdravje/enota-za-adolescentno-psihiatrijo/)

           - Urgentna pedopsihiatrična ambulanta v UKC Maribor (deluje med tednom, 7-15h).

Hvaležna bom, če odgovoriš na moja vprašanja, da bova lahko nadaljevala najin pogovor.

Na koncu pa te prosim, da se zaveževa k življenju, do naslednjič, ko se ponovno slišiva. Velja?

Lep pozdrav,

Sara Seršen, mag. psihologije

Odgovor svetovalke:

Lepo pozdravljen!

Na tej spletni strani lahko najdeš seznam Centrov za duševno zdravje otrok in mladostnikov (CDZOM), ki trenutno že delujejo v Sloveniji: https://www.zadusevnozdravje.si/kam-po-pomoc/centri-za-dusevno-zdravje/otroci-in-mladostniki/#seznam. Pri vseh imaš dodane linke, ki te vodijo do kontaktnih podatkov. Najbolje je, če izbereš center, ki je tebi najbližje oz. najlažje dostopen (ni pa nujno da izbereš center, ki je najbližje tvojemu domu; če se šolaš v kakšnem drugem mestu in bi ti bilo tam lažje dostopati do centra, se lahko naročiš v tistem mestu).

Za naročanje v CDZOM ne potrebuješ napotnice osebnega zdravnika, se lahko direktno naročiš. Potek naročanja pa izgleda približno tako:

1/ Prvi kontakt lahko vzpostaviš preko telefona ali e-maila (možnost je sicer tudi, da se osebno oglasiš v CDZOM). Ob tem poveš oz. napišeš, s kakšnimi težavami se trenutno soočaš in da si želiš pri tem strokovno pomoč. Prvi kontakt vzpostavijo diplomirane medicinske sestre.

2/ Naslednji korak je triažni razgovor, ki ga tudi opravi diplomirana medicinskega sestra. Triažni razgovor se lahko opravi po telefonu ali osebno, odvisno kako se dogovorita. Lahko bo triažni pogovor opravljen že ob prvem klicu, v večini primerov pa se medicinska sestra dogovori za termin, ko imata oba čas, da se nekoliko bolj podrobno pogovorita o težavah (kaj točno so težave, kako dolgo se že pojavljajo, ali imaš že kakšno oporo, pomoč…).

3/ Na podlagi informacij zbranih v triažnem pogovoru in po posvetu v timu, se potem naredi načrt, h komu od strokovnjakov bi bilo smiselno, da se vključiš v obravnavo in določi se tudi stopnja nujnosti, ki vpliva na to, kako hitro prideš na vrsto. Za (klinične) psihologe in pedopsihiatre so po celotni Sloveniji čakalne vrste precej dolge. Pomembno je, da čim bolj iskreno spregovoriš o svojih težavah, kolikor boš takrat pripravljen in boš zmogel, da lahko čim bolj realno ocenijo tvoje stanje in poskusijo čimprej zagotoviti pomoč. Ko te vpišejo v čakalno vrsto, si potem obveščen o okvirnem terminu pri posameznem strokovnjaku.

Sprašuješ še, kakšne so možnosti, da ne izvedo starši. V zdravstvu po zakonodaji lahko po dopolnjenem 15. letu sam poiščeš pomoč in prosiš, da se o tem ne obvesti starše. To je informacija, ki je pomembna, da jo poveš že na začetku ob pogovoru z medicinsko sestro.

Povsem razumem tvoje pomisleke glede psihologov. V procesu pripravništva in specializacije psihologi delajo ter se učijo pod mentorstvom, kjer so mentorji pozorni tudi na odnos do oseb, s katerimi delajo. Klinični psihologi se v procesu specializacije morajo tudi izobraziti v eni izmed psihoterapevtskih smeri, kjer prav tako delajo pod mentorstvom, se udeležujejo supervizij. V vseh teh korakih so mentorji tisti, ki jim pomagajo, da se izpopolnjujejo tudi glede odnosa, saj je odnos zelo pomemben temelj pri našem delu. Upam, da boš v procesu iskanja pomoči dobil strokovnjake, ob katerih se boš počutil varnega in slišanega. Je pa povsem normalno, če ne bodo ti občutki takoj ob prvem srečanju. Potreben je čas, da se spoznamo in zgradimo zaupanje.

Če imaš še kakšno vprašanje, dilemo, sem ti na voljo.

Lepo bodi,

Sara Seršen, mag. psihologije