Kaj je prav?

Živjo,

eno vprašanje imam za vas. Zelo pogosto se počutim, da ne spadam nikamor in da nič ne delam prav. Res močno se trudim, da bi stvari počela prav, ves čas se mi zdi, da sem pod neizmernim pritiskom - da bom kaj naredila narobe. No, večino časa. Pravzaprav sem prejšnji teden med počitnicami prvič odkrila, kako ne biti ves čas pod pritiskom. Po par dneh, ko sem imela valove tesnobe (ker sem gotovo kaj pozabila narediti, ker me gotovo kaj čaka, ker zagotovo kaj ni prav), sem se zavedla, da sem se sprostila. Da sem odmislila vse, kar bi bilo treba, in se zelo prilagodila svojih idejam, asociacijam, trenutnim željam. In bilo je sanjsko! Zdelo se mi je, kot da končno nimam celega telesa iz kamna, da nimam skal na pljučih in lahko diham. Zdaj je seveda počitnic konec in se vračajo pritiski.

Toda zadnje dni mi je padlo na pamet nekaj smešnega - nisem več prepričana, kaj pravzaprav sploh je prav. Predvsem ker se mi zdi, da ljudje, ki so tako pametni s tem, kaj in kako, sami niso srečni. Za silvestrovo sem bila npr. sama, ampak povsem iz svoje želje. In ko so me začeli prijatelji ali znanci spraševati, kako sem praznovala, in sem jim povedala, da sem bila sama, so me začeli pomilovati. Ko pa sem jim razložila, kako super sem se imela, da sem cel dan pohajkovala po gozdu, da sem brala in pisala, poslušala glasbo, se naspala itd., se mi je začelo dozdevati, kot da mi nekateri skorajda zavidajo. Vedno bolj kot premišljujem o tem, se mi zdi, kot da je najbolje, da enostavno neham poslušati vse te ljudi. V zadnjih dneh sem izgubila vso željo po socialnih omrežjih in ostalih novicah, kako bi bilo super, če bi počeli x in y in z, ker se mi je zdelo, da čas veliko bolje izkoristim, če berem knjige. Veliko boljša družba se mi zdijo. In vsakič znova sem bolj jezna in hkrati srečna, ko pomislim, da je vse skupaj ena sama traparija. Da mi nihče ne more zapovedati, kako naj živim. Da nisem čudna, če rada preživljam čas sama in v tišini. Da je čisto moja stvar, če ne iščem fanta. Da je to življenje pravzaprav moje in ga lahko živim, kot si sama zmislim. Tudi če se nekomu zdi, da se s tem bojkotiram (npr. če se zdaj ne bom potrudila in si poiskala čim več družbe, fanta, točno vedela, kaj hočem z življenjem, kje hočem živeti, kako hočem živeti, obvladati vse stvari, ki bi jih morala itd., sem oplela) - morda pa moram enostavno živeti po svoje in sama pogruntati, kdaj delam kaj nepravilno.

No, to je nekako moja filozofija zadnjih dni. Vendar se sprašujem, koliko je v njej pravzaprav smisla. Ker če jo komu omenim, mi reče, da je to otročje razmišljanje in te življenje slej ko prej tepe, da bom na koncu zagrenjena, razočarana nad življenjem in bom obžalovala, da nisem izkoristila vsega potenciala. Toda po pravici - meni se zdi, da sem bila veliko bolj zagrenjena, preden sem začela razmišljati v tej smeri. Da se mi je zdelo, da enostavno ne zmorem več in najraje sploh ne bi več vstala iz postelje, ker pravzaprav ne vidim smisla v tem, da naredim milijon stvari in nikoli ni nič prav in nikoli ne morem biti zadovoljna. Zdaj se vsaj počutim, da lahko gledam naprej in vidim tam nekaj zanimivega, zabavnega. Sem otročja idealistka in si bom škodovala, če bom malo popustila in raje začela delati stvari, kot se meni zazdi?

Malo sem zakomplicirala, pa vendar me zanima vaše mnenje. Hvala!