Kaj je narobe?

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena,  

Razumem tvojo stisko in najprej bi ti rada povedala, da si že naredila prvi korak, da jo razrešiš – namreč, zavedaš se svojega vzorca, razumeš, na kakšen način ti lahko tudi škodi in si pripravljena delati na tem, da ga spremeniš. Da si uvidela, da je tvoj odziv nekaj, kar izhaja tudi iz tebe, ne pa da so samo vsi ljudje »ogabni«, ni lahko in na to si lahko ponosna.  

Kar opisuješ, bi v psihologiji verjetno opisali kot izogibalen stil navezanosti. Na kratko ti bom razložila, kaj to pomeni, ti pa moraš presoditi ali se vidiš v tej razlagi. Stil navezanosti – varen, izogibajoč, ambivalenten in dezorganiziran – razvijemo že kot otroci. Odvisen je od tega, kakšen odnos so do nas vzpostavljali naši skrbniki (po navadi starši) – ali so bili strogi, razumljivi, dostopni, konsistentni, čustveno dostopni, ali so nam povzročili travmo,...

Stil navezanosti s skrbniki je baza, ki narekuje, kako bomo kasneje vstopali v odnos z drugimi ljudmi. Če se na primer naučimo, da je starš varen, dostopen in konsistenten ter dobivamo sporočila, da smo v redu takšni, kot smo, bomo ponotranjili varen stil navezanosti. Tudi druge ljudi bomo zaznavali kot zaupanja vredne (»drugi so okej«) in sebe kot sposobne intime, vredne ljubezni in bližine, pa tudi kot avtonomne posameznike, ki lahko postavijo mejo drugim (»jaz sem okej«).Oseba z izogibalnim stilom navezanosti, pa nosi bazično prepričanje da »drugi niso okej«. Za tem se skriva strah pred intimnostjo, ki pa ima vedno razumljiv vzrok in glede na zgodovino posameznika pomembno varovalno funkcijo. Če se na potrebe otrok starši ne odzivajo ustrezno in jim ne nudijo čustvene bližine, se bo tak otrok naučil, da se lahko zanese samo nase in da drugi niso vredni zaupanja. Za tem se skriva tudi podzavestno boleče prepričanje, da ni vreden ljubezni. Toliko na kratko o teoriji, s katero bi lahko razložila tvoj občutek gnusa. Da bi lahko zagotovo sklenili, da je tvoj problem izogibalen stil navezanosti, bi morali podrobno pogledati družinsko dinamiko, v kateri si odrasla in odnos, ki ga imaš s starši oziroma skrbniki. Če želiš, mi lahko napišeš kaj več o tem in lahko skupaj razčleneva, kje bi lahko tičal vzrok za to, da se ti intima gnusi.

Drug možen razlog, da ob bližini čutiš gnus, na katerega sem pomislila, je morebitna travmatična izkušnja v preteklosti. Imaš mogoče izkušnjo, da je kdo hudo prestopil tvojo mejo? Možna razlaga je tudi, da si bila kot otrok v odnosu, kjer si morala biti čustvena opora odraslemu, kar otrok nikoli ne zmore biti in kar mu pusti posledice. Če želiš, mi lahko malo več napišeš o svoji zgodovini, o tvojih hipotezah, zakaj se tako odzoveš na bližino in o konkretnih situacijah, kdaj se ti zbudi gnus in ali te te situacije spomnijo na kakšno izkušnjo iz preteklosti. Vesela bom, če ti bom lahko naprej pomagala. 

Zdaj pa še k tvojem vprašanju, kako lahko to rešiš in ali je kaj narobe s tabo. Tvoji odzivi so imeli v preteklosti svojo funkcijo, ki te je pred nečim zavarovala. Kot opažaš, pa ti sedaj včasih ti vzorci škodijo, saj ti preprečujejo, da bi se zbližala z drugimi ljudmi. Naj ti zagotovim, da ni nič narobe s tabo kot osebo in da za te občutki gnusa nisi kriva, zaradi njih tudi nisi čisto nič manj vredna. Vprašanje torej ni, kaj je narobe s tabo, temveč na kakšen način te ti vzorci ranijo in preprečujejo, da bi lahko doživela lepe stvari, ki se zgodijo v intimni povezanosti z drugimi. Čeprav so vsi vzorci precej rigidni (npr. verjetno opaziš, da čeprav si želiš, da ne bi začutila gnusa in se mogoče celo probaš pregovoriti, da ta oseba ni zares gnusna, pa ta gnus še vedno pride), jih je zagotovo možno spremeniti. Prvi korak je, da ugotoviš, od kod prihajajo in zakaj so tu. Paradoksalno je ključnega pomena tudi to, da poskusiš sprejeti svoja občutja. Torej, da sprejmeš, da se ti trenutno intimno zbliževanje gnusi in se ne siliš v odpiranje, če tega trenutno ne zmoreš. Oziroma poskušaš najti tempo in stopnjo bližine, ki ti še ustreza. Za gnusom, ki ga čutiš, se namreč skriva nezaupanje in strah, da boš ranjena. Mogoče rabiš več časa, da zgradiš zaupanje. In to je v redu, ta čas si lahko vzameš. Če imaš možnost, bi ti priporočala tudi psihoterapijo, ki bi ti znala zelo pomagati. Je pa spreminjanje takšnih vzorcev dolg proces, zato poskusi biti do sebe nežna in potrpežljiva.  

Če sem kaj narobe razumela, če bi si želela kaj bolj podrobno opisati oziroma če imaš še kakšno vprašanje, bom z veseljem prebrala tvoj odgovor in ti ponovno odpisala.  

Lep pozdrav, 

Maruša Grešak, mag. psihologije