kaj je fora…

Odgovor svetovalke:

Spoštovana,

hvala, da si svoje misli delila na našem portalu. Sprva ti želim povedati, da si zelo pogumna, ker si spregovorila o tej težki situaciji in že aktivno delaš na tem, da bi ti bilo bolje. Verjamem, da se trenutno počutiš čudno, grozno in izgubljeno, a imej v mislih, da bodo ti občutki minili – z delom na sebi in s preoblikovanjem miselnih vzorcev. Tvoje glavno sporočilo je ključno: »Jaz se nočem ubiti, jaz bi rada živela in bila srečna«. To je tvoj notranji kompas, ki ti kaže pot. Prosim, drži se te želje. Odločitev, da hodiš k psihoterapevtki se mi zdi odlična, saj se da s pomočjo pogovora urediti miselno naravnanost. Drži pa, da je ta postopek malo daljši in da so za to značilni vzponi in padci. To je dolgotrajen proces, ki ga ljudje (tudi odrasli) usvajamo in negujemo tekom celega življenja. Štirje obiski psihoterapije so šele začetek. Psihoterapija je proces, ki zahteva čas, še posebej, če so težave globlje, kot je anksioznost in občutek izgubljenosti. Predlagam, da si iskrena s terapevtko in ji poveš, kar si povedala tukaj: »Počutim se, kot da ni nič boljše in se sprašujem, ali mi terapija sploh pomaga…« Terapevtka mora vedeti za tvoje dvome in občutke, da lahko prilagodi pristop. S terapevtko deli tudi svoje težke misli in strah, da bi si kaj naredila, saj je to bistven del tvoje stiske.

Omenjaš vsiljive misli, ki so neprijetne in pogosto v nasprotju s tvojimi resničnimi vrednotami in željami (kot je tvoja želja po življenju!). Ker si s pričetkom šole pod velikim stresom in tesnobo, tvoji možgani generirajo takšne misli kot signal za alarm. Navajaš, da te je strah, da bi si kaj naredila, ko te preplavljajo misli, a v resnici je to znak, da si psihološko zdrava. Tvoj strah je tvoj obrambni mehanizem, ki se bori proti tem mislim in te varuje. Vsiljive misli so strašljive, vendar to, da se jih bojiš, pomeni, da jim NE želiš slediti. V obdobju najstništva se pogosto zgodi, da odkrivate in raziskujete svoj lasten obstoj in namen, kar je razvojno normalno. Vsak dan znova je potrebno delati na sebi, lastni samopodobi in samospoštovanju. Prvi korak je ta, da začneš verjeti vase in se zavedati, da si vredna ljubezni, spoštovanja, razumevanja, uspeha in podpore. Zastavljaj si dosegljive cilje, doma, v šoli, pri dejavnostih, ki jih imaš rada (športno, glasbeno, kulturno področje) in poskusi z majhnimi koraki okrepiti svoj jaz, svojo lastno vrednost. Vsak dan si zapiši kakšno pozitivno stvar/afirmacijo, ki te bo gnala naprej, ko se bodo pojavili temni oblaki. Zmoreš.

Dajem ti 7-dnevni izziv za krepitev lastnih pozitivnih lastnosti:

1.       Pripravi si pisalo in lističe (lahko so različnih barv in oblik)

2.       Vsak večer si vzemi minuto časa in na listek zapiši nekaj pozitivnega o sebi (eno stvar, ki ti je pri tebi všeč – npr. »prijazna sem«/ »rada pomagam soljudem« / »danes se mi je nasmehnil neznanec, ki sem ga srečala na cesti« / »všeč so mi moje oči«). Pomisli na vse osebnostne lastnosti, fizične značilnosti in dobra dejanja.

3.       Listke lepi na vidna mesta (na vrata ali stene sobe, na pisalno mizo, na ogledalo, na hladilnik…)

4.       Kadarkoli se v tebi prebudi negativno čustvo, si v spomin prikliči pozitivne besede, ki si jih zapisala na listke.

 

Si morda že poskusila kakšno strategijo za obvladovanje vsiljivih misli? V tem priročniku https://live.editiondigital.com/e/221cpgqsc/prirocnik-kaj-lahko-naredim-da-mi-bo-lazje#!page1 boš našla ogromno vaj, ki ti lahko pomagajo pri preusmeritvi misli. Vsiljive misli so pogosto kot pesek v očeh – bolj kot jih drgneš, slabše je. Poskusi se naučiti, da misli opaziš, jih prepoznaš kot vsiljive (čeprav so realne in neprijetne) in jih ne hraniš. Ne poskušaj jih potlačiti ali analizirati. To ni enostavna naloga, zato je dobrodošlo, da ti pri tem pomaga strokovnjak (v tvojem primeru je to psihoterapevtka), ki mu zaupaš in te vodi skozi proces okrevanja. S čim se sicer rada ukvarjaš, kateri so tvoji najljubši hobiji?

Ne pozabi na dejstvo, da je počitek prioriteta. V tem obdobju je skrb za spanje, prehrano in ustrezno hidracijo izjemno pomembna. S tem boš tudi zmanjšala izčrpanost, saj praviš, da si zelo utrujena. Telo ti kriči, da potrebuje počitek. Poskusi narediti prostor med seboj in mislimi. Sprosti se. To so samo misli. Ne določajo te. Ko te preplavijo, jih ne poskušaj prepričati ali jih ustaviti, temveč si reci: »Aha, to je pač spet ena od mojih vsiljivih misli. Vem, da si nočem kaj narediti. To je samo alarm, ker sem pod stresom.« Misli so kot oblaki – ne zadržuj jih, samo opazuj, kako prihajajo in odhajajo. Čeprav se počutiš utrujeno, ti bo lahka telesna aktivnost (sprehod, raztezanje…) pomagala sprostiti nakopičeno tesnobo v telesu.

Ko se boš počutila izgubljeno, si pomagaj z majhnimi dejanji, ki te prizemljijo v sedanjost: popij kozarec vode, stuširaj se, pojej svoj najljubši obrok, poslušaj glasbo, beri, riši, klepetaj s prijateljico ipd. Poskusi se spomniti, kaj te veseli ali kaj si rada počela, preden te je anksioznost preplavila. To, kar doživljaš je faza in čeprav se zdi, da traja predolgo, se bo spremenilo. Tvoja želja po sreči in življenju je močnejša od tvojega strahu. Drži se te želje in nadaljuj z delom, ki si ga že začela. Kadarkoli lahko tudi na tem portalu napišeš svoja vprašanja, dileme in razmišljanja. V kolikor se stiska poveča ali če te vsiljive misli postanejo prehude, takoj obvesti starše ali jih deli s tvojo zaupno osebo. Bodi potrpežljiva s seboj in s procesom okrevanja. Pošiljam ti veliko moči.

Želim ti vse dobro iz <3. Objem.

Tina Rezar, mag. prof. pedagogike in nemščine in mag. zakonskih in družinskih študij