Kaj bi to lahko blo in se rabim posvetovati s psihologinjo

Zdravo

Prosim če mi lahko poveste ali je to nekaj nujnega ali ne saj se že dogaja primerno pol leta ampak zadnjih 2 meseca je bolj hudo.

Na začetku leta so nas pomešal z B razredom in sm mela že stresno stanje saj sm ostala čist sama brez prijateljic pol pa sm se še z njimi skregala. Jokala sem se skoraj vsako noc in so se mi potili roke potem pa so zlezli ven taki mehurčki z vodo čim bolj sem stresira čim vec jih je blo. Mislila sm zakj je tako nepravično in zakaj se moram družiti s puncami, ki pijejo red bule, kadijo, pijejo alhokol in na odmorih so na wcju. Potem sem se nehala z njimi malo druzt in sem ostala čisto sama. Začela sem se družit z unimi puncami nazaj saj so isto otročji kot jaz, ampak niso mi nič povedal pa so me vedno izkljucal. Tako sem bila pri vsaki družbi izključena. Potem sem se združila z eno punco iz našega razreda. Vse je blo vredu ampak mi je kar na enkrat začel ful hitro teciti čas in se mi je zazdelo življenje brezsmiselno. Počutila sem se Norah prazno in je bil nek čuden občutek v pljučih. Pol se je za neki casa to Mal ustavilo, ker sem se začela rezati. Zdej pa zadna 2-3 tedna razmišljam kdaj o tem kako bi blo dobro umreti saj ne bi bilo nobenih problemov(pa vseeno mi je postalo če se bodo sorodniki jokali, saj nebom nč več čutila). Edino se bojim smrti. Zdaj pa teden teden se nočem z nobenim družit med prostim časom spim, poslusam muziko ali sem na telefonu. Moram pa se sebe prisilit na trening, saj jih mam rada ampak nimam moči. Ko je bil pust sem komi sebe prisilila da grem z nekom ven. Pol pa nemorem pokazati, da sem zalostna na ljudjeh, ampak zdaj sem se že nehala tako veliko družiti v šoli, ko se mi več Neda. Pa tudi mam probleme s sprejemanjem casa( pač lahka se ne spomnem neki, lahka pozabim ker je danes dan pač vem da je danes sobota ampak mam občutek kot da je petek, pa sploh se ne zavedam da je že drug teden po pocitnicah) in vse to me moti tudi pri učenju ko nimam za učenje vec moči. Pol pa se mi se prijateljica joka kako ji je slabo po fugi in vejpu pa da ma depresijo, da se ji nc Neda in da jo nesmem nikoli pustiti.

Prosim mi pomagajte ko nevem kaj naj s tem naredim.

Zdravo,
to kar si opisala, je življenje. Teh občutkov ne doživljaš sama, ampak vsak, eni bolj, drugi manj, vsak malo drugače. V pomoč in vzpodbudo ti dajem par kratkih najpomembnejših dejstev, preden gremo v globje detajle pa napiši koliko si stara, ker ta podatek ni viden bralcem (moderatorji nujno popravite to):

1.) tesnoba, depresija, obup - so v večini primerov prehodno stanje med odraščanjem, ko tvoje telo preplavljajo hormoni in se biološko prilagajaš na (prehodne) spremembe

2.) med temi težkimi trenutki, ki se tebi zdijo kot neskončni, si poišči stvari, s katerimi se boš zamotila, da ti bo lažje - minili bojo (najbolje šport ali hobi, zabavne vsebine na internetu, igre, filmi in serije, knjige)

3.) najlažje ti bo, če uspeš najti nekoga, ki ti je blizu in se z njim počutiš varno (babica in dedek, teta in stric, bratranci in sestrične?). Preživi težko obdobje v njihovi družbi - ne bodi sama.

4.) nikoli ni rešitev in odgovor rezanje ali kakršnakoli samopoškodba. Tvoje prehodno počutje bo kmalu minilo, rane te bojo vedno spominjale da si nisi poiskala prave pomoči. Potrebuješ pomoč, ne delaj tega, veliko pomoči in rešitev ti je na voljo. Tudi na tem spletnem portalu.

5.) kažeš rahle znake hipohondrije, kar ni koristno - vsi imamo hitro pomisleke, da se z njimi zdravstveno nekaj dogaja, naučiti se moraš prepoznati ta svoj strah in se pomiriti, potem boš veliko bolj sproščeno zaživela na polno. Za vse te težave je na voljo pomoč, pravilno je da si se oglasila in na to opozorila. Bodi pogumna in ne obupaj. Good luck!