Skoči do osrednje vsebine

Vprašanje:

Je tole čudno

Tema: Samomor, Žalost in depresija

  • 1

    1

    1

    Objavljeno: 26 okt. 2022 11:21

    Včasih se kr dobro počutim, a imam velikokrat samomorilne misli. Veliko razmišljam o smrti, pa čeprav nism v najbolj globoki depresiji trenutno. Mi lahko pojasnete kako oz. zakaj je temu tako? 

  • Uredništvo

    Marjetka Gojkošek

    Objavljeno: 26 okt. 2022 15:10

    Odgovor svetovalke:

    Lepo pozdravljena.

    Hvala, da si se s tem vprašanjem obrnila na nas.

    Posameznik lahko začne razmišljati o smrti takrat, ko ima občutek, da so njegove stiske prevelike in da jih ne bo zmogel rešiti. Če je hkrati še depresivno razpoložen, čuti, da ni drugega izhoda, kot pa da se 'izogne' situaciji, iz katere trdno verjame, da ne more drugače. To je lahko zavajujoč občutek, pa ne zato, ker posameznik ne bi tega zares čutil, zanj je namreč to zelo realno. Zavajujoč je v tem smislu, da se v depresiji negativne misli nakopičijo, s tem se nakopičijo občutki nemoči, obupa, osamljenosti, brezizhodnosti, vse to skupaj pa ustvarja občutek, da ni pomoči. Pomoč je velikokrat samo klic ali pogovor stran, vendar negativne misli in prepričanje, da stisk ne zmore rešiti, ustvarjajo  zavajujoč občutek, da bo za vedno sam, da nikoli ne bo mogel ven iz te situacije in da svojih težav ne bo zmogel nikoli rešiti.

    Ljudje v depresiji razmišljajo zelo negativno, to imenujemo katastrofiranje – razmišljanje o tem, da bodo v takšnem počutju doživeli najslabši možni izid situacije, kar pa se zgodi le redkokdaj. Zato tudi rečemo, da naše razmišljanje pripelje do težkih občutkov, ki nas potem zavajajo, da točno tako je in nič drugače. V resnici pa to ustvarimo s svojimi prepričanji in mislimi, ne zato, ker je situacijo realno takšna. Situacija je za nas takšna, kot jo mi vidimo, in ima pomen, ki ji ga mi pripišemo (jo interpretiramo v skladu z našimi prepričanji in pričakovanji, izkušnjami in osebnostnimi lastnostmi). Če bi razmišljali drugače, ne bi prišlo do teh občutkov in ne bi čutili, da je smrt naš edini izhod.

    Vse opisano ne pomeni, da niso ti občutki eni najtežjih, pa da ne obstajajo situacije, ki so zelo težke in iz katerih mladostnik težko najde izhod. Zato pa je zelo pomembno, da se med sabo pogovarjamo, si pomagamo, da se vprašanja in klic na pomoč naslovijo bodisi na starše, profesorje, svetovalne delavce, pa tudi na forume, telefonske linije, psihologe…torej kogarkoli, ki lahko pomaga mladostniku v njegovi stiski.

    Ti omenjaš, da ne čutiš depresije, ampak da vseeno razmišljaš o smrti. A mi lahko napišeš, kaj več o tem, kaj je razlog, da se ti vrtinčijo takšne misli? Kot je opisano zgoraj, velikokrat se posameznikom nakopičijo težave in mislijo, da je 'najlažji' izhod samomor. Težko se jim je spopadati z življenjem in razmišljajo o tem, kako bi rešili svojo stisko.

    Toplo bi te povabila, da nam še pišeš in malo več poveš o tem, kaj vzpodbudi tvoje samomorilne misli.

    Želim ti vse dobro, pa srečno!

    Marjetka Gojkošek, mag. psihologije

  • 1

    1

    1

    Objavljeno: 27 okt. 2022 11:10

    Odgovor svetovalke:

    Lepo pozdravljena.

    Hvala, da si se s tem vprašanjem obrnila na nas.

    Posameznik lahko začne razmišljati o smrti takrat, ko ima občutek, da so njegove stiske prevelike in da jih ne bo zmogel rešiti. Če je hkrati še depresivno razpoložen, čuti, da ni drugega izhoda, kot pa da se 'izogne' situaciji, iz katere trdno verjame, da ne more drugače. To je lahko zavajujoč občutek, pa ne zato, ker posameznik ne bi tega zares čutil, zanj je namreč to zelo realno. Zavajujoč je v tem smislu, da se v depresiji negativne misli nakopičijo, s tem se nakopičijo občutki nemoči, obupa, osamljenosti, brezizhodnosti, vse to skupaj pa ustvarja občutek, da ni pomoči. Pomoč je velikokrat samo klic ali pogovor stran, vendar negativne misli in prepričanje, da stisk ne zmore rešiti, ustvarjajo  zavajujoč občutek, da bo za vedno sam, da nikoli ne bo mogel ven iz te situacije in da svojih težav ne bo zmogel nikoli rešiti.

    Ljudje v depresiji razmišljajo zelo negativno, to imenujemo katastrofiranje – razmišljanje o tem, da bodo v takšnem počutju doživeli najslabši možni izid situacije, kar pa se zgodi le redkokdaj. Zato tudi rečemo, da naše razmišljanje pripelje do težkih občutkov, ki nas potem zavajajo, da točno tako je in nič drugače. V resnici pa to ustvarimo s svojimi prepričanji in mislimi, ne zato, ker je situacijo realno takšna. Situacija je za nas takšna, kot jo mi vidimo, in ima pomen, ki ji ga mi pripišemo (jo interpretiramo v skladu z našimi prepričanji in pričakovanji, izkušnjami in osebnostnimi lastnostmi). Če bi razmišljali drugače, ne bi prišlo do teh občutkov in ne bi čutili, da je smrt naš edini izhod.

    Vse opisano ne pomeni, da niso ti občutki eni najtežjih, pa da ne obstajajo situacije, ki so zelo težke in iz katerih mladostnik težko najde izhod. Zato pa je zelo pomembno, da se med sabo pogovarjamo, si pomagamo, da se vprašanja in klic na pomoč naslovijo bodisi na starše, profesorje, svetovalne delavce, pa tudi na forume, telefonske linije, psihologe…torej kogarkoli, ki lahko pomaga mladostniku v njegovi stiski.

    Ti omenjaš, da ne čutiš depresije, ampak da vseeno razmišljaš o smrti. A mi lahko napišeš, kaj več o tem, kaj je razlog, da se ti vrtinčijo takšne misli? Kot je opisano zgoraj, velikokrat se posameznikom nakopičijo težave in mislijo, da je 'najlažji' izhod samomor. Težko se jim je spopadati z življenjem in razmišljajo o tem, kako bi rešili svojo stisko.

    Toplo bi te povabila, da nam še pišeš in malo več poveš o tem, kaj vzpodbudi tvoje samomorilne misli.

    Želim ti vse dobro, pa srečno!

    Marjetka Gojkošek, mag. psihologije

     

    Imam diagnozo depresija, vendar trenutno še kar normalno funkcioniram. Ta "ok" obdobje ne traja dolgo, saj bom vedno nazaj zapadla v globjo depresijo, vendar trenutno se lahko kdaj pa kdaj smejim, vendar včasih se mi enostavno zdi, da je ta svet preveč zame, da ga ne morm shendlat, ker je samo negativno, vse kar se dogaja je ena sama žalost, cene naraščajo, skos več revščine, vojn, kriminala, vedno več nesramnih ljudi itd... tega jaz ne bom prenašala, preveč sm ranljiva za to, sm nemočna, preprosto nimam rada svojga življenja. In pa še osamljena sm, pa se trudim, da bi blo drugače a ne gre. Ni mi usojeno. Ko čakam na vlak, mi pridejo misli "kaj če bi samo skočila pred vlak, kako bi blo, bi me bolelo, bi sploh umrla, rada bi probala, nimam nič za zgubit", ampak se vsakič znova prestrašim in ne nardim nč..... uglavnem težko mi je, vedno več imam teh samomorilnih misli. Očitno res hočem narest konec, moji možgani to hočjo.. mislm da bi mogla v bolnico za nekaj časa, čeprav me je strah a vseeno, mogoče me bi tm resnično poslušali in mi pomagali. Bojim se da bi tam ostala več mesecev, ker se tudi velik samopoškodujem in zavračam hranoo in sem podhranjena in nekako neupam pridobivat težo in zarad tega bi bla sigurno pol leta hospitalizirana, ker v 3 tednih se ne da narest prav veliko kaj? Skratka veliko razmišlam o hospitalizaciji, skrbi me pa tudi, da bi se počutila zelo varno in ljubljeno tam in ne bi hotela domov (kar se pri meni lahko zgodi, zelo hitro se navežem na ljudi, ki so sočutni do mene in prijazni in potem mi je težko, če me zapustijo, grozno mi je...)

  • Uredništvo

    Marjetka Gojkošek

    Objavljeno: 27 okt. 2022 14:30

    Odgovor svetovalke:

    Lepo pozdravljena.

    Hvala, da si se ponovno javila in malo več napisala o svoji depresiji, mislih in občutkih.

    Če čutiš, da rabiš strokovno pomoč, je to zelo dobrodošlo in pozitivno razmišljanje v smer zdravljenja depresije.

    Za hospitalizacijo ti predlagam, da se morda najprej pogovoriš s kakšnim psihiatrom ali psihologom; če ne želiš čakati na pregled pri njih, ti svetujem, da pokličeš na telefonske številke za psihiatrijo mladih. Najdeš jih na naši spletni strani (poglej pod psihiatrično ambulanto in adolescentno psihiatrijo):  https://www.tosemjaz.net/poisci-pomoc/

    Če bi vseeno želela govoriti s psihiatrom, se lahko obrneš na Center za duševno zdravje mladostnikov (kontakt najdeš v zgornjem linku), ali pa pokličeš na prej omenjene številke psihiatrij. Glede informacij, na koga se je najbolj smiselno obrniti, se lahko pogovoriš tudi z osebnim zdravnikom. Če bi želela pogovor s psihologom, lahko prav tako pokličeš zgoraj omenjen Center, če želiš samo svetovanje, brez hospitalizacije, pa lahko pogledaš na spletno stran svetovalnice Posvet:  www.posvet.org Vsi omenjeni viri pomoči so brezplačni, za njih ne rabiš napotnice, boš pa rabila napotnico zdravnika ali psihiatra za hospitalizacijo.

    Na naši spletni strani lahko preveriš tudi druge možnosti oz. vire pomoči, če bi ti slučajno ustrezali pred hospitalizacijo: krizni centri, svetovalni centri za otroke, mladostnike, starše in pa telefonske linije, kot so Tom telefon, Klic v duševni stiski, Samarijan in Sopotnik. Za mladostnike tvoje starosti bi ti najbolj priporočala TOM telefon, ki je zelo dober tudi v primeru samomorilnih stisk.

    V psihiatrični bolnišnici načeloma ne ostaneš več mesecev, čeprav je tudi to možno. O vseh možnih dvomih in skrbeh se lahko predhodno pozanimaš pri zdravniku psihiatru, ki te bo pregledal pred samo hospitalizacijo. Takrat lahko omeniš svoje strahove v zvezi s tem, da bi se na koga navezala in želela ostati v bolnici, on pa ti bo znal svetovati glede izzivov, ki bi morda lahko nastali.  

    Toplo ti priporočam, da se obrneš na zgoraj omenjene vire pomoči, saj jih je kar nekaj in so zelo kvalitetni, hkrati pa lahko preko njih najdeš primerno pomoč oz. terapijo  zase.

    Želim ti vse dobro, pa da ti vsaj nekaj omenjenih informacij pride prav pri zdravljenju depresije.

    Srečno!

    Marjetka Gojkošek, mag. psihologije

  • Anonimno

    Zagotavljamo ti anonimnost, zato lahko brez skrbi zastaviš vprašanje. Tvojih osebnih podatkov ne objavljamo javno.

  • Brezplačno

    Nič ne stane! Na tvoja vprašanja bodo strokovnjaki odgovorili brezplačno.

  • Strokovno

    V spletni svetovalnici je na voljo ekipa strokovnjakov, ki jim lahko zaupaš. Med njimi so zdravniki, psihologi in drugi strokovni sodelavci.

Obrazec, kjer lahko zastaviš vprašanje

Vpiši vzdevek. Uporabiš lahko: črke slovenske abecede, številke, presledek, - in _

Izberi spol. Ta podatek je pomemben za svetovalca in ne bo javno objavljen. Če podatka ne želiš navesti, to spoštujemo.

Vpiši svojo starost. Ta podatek je pomemben za svetovalca in ne bo javno objavljen. Če podatka ne želiš navesti, to spoštujemo.

Ne najdeš odgovora?

Zastavi vprašanje