Je to anoreksija?

Odgovor svetovalke:

Pozdravljeni,

razumem vaš strah, povezan z dogajanjem pri hčerki, predvsem pa sem vesela, da na stvari gledate zelo realno ter da skušate hčerki pomagati, dokler (upajva) je še čas. S tem pa nisem hotela reči, da vaša hči že ima motnjo hranjenja. Želim vas le opozorit, na kaj je treba biti pri vsem skupaj pozoren. Vaša hči je v precejšnji stiski, ki jo pogosto povzroči sprememba telesa v puberteti. Dejstvo je, da telo najprej zraste v višino, nato pa se še oblikuje, dobi ženske obline, kar pa je nujno povezano tudi s pridobivanjem kilogramov, saj za normalni menstruacijski cikel potrebujemo določeno količino maščevja v telesu.

Čeprav se pri motnjah hranjenja vse na videz vrti okrog hrane in kilogramov, ki jih pokaže tehtnica, pa je problem širši, gre za nesprejemanje samega sebe, za slabo samopodobo ter težko duševno in čustveno vznemirjenost. Ob tem pa so take osebe v očeh drugih običajno zelo uspešne in to praktično na vseh področjih, ki se jih lotevajo, saj je ena od njihovih pomembnih lastnosti perfekcionizem. Kaj in kako lahko ukrepate? Predlagam, da še naprej ostanete hčerki blizu, da se z njo veliko pogovarjate, a je hkrati ne sprašujete o telesni teži in kilogramih, z njo se pogovarjajte o njenem počutju, o njenih občutkih, strahovih, hkrati pa še naprej budno spremljajte, kaj in kako se obnaša v odnosu do hrane. Če boste opazili, da je začela izpuščat obroke ali ne bo več uživala kalorično bogate hrane (sladkarije, krompir, namazi, itd.), bo povsem črtala mesne izdelke ali se ji bo teža znižala oziroma se bo spremenilo njeno obnašanje (ritem spanja, izogibanje skupnim obrokom, …) pa predlagam, da skupaj obiščeta njeno pediatrinjo, ki bo na osnovi kliničnega pregleda lažje ocenila, ali že gre za motnjo hranjenja.

Vse dobro vam želim, 

Alenka Hafner, dr. med., specialistka javnega zdravja