Je problem v meni?

Jaz in moj fant sva zdaj skupaj že eno leto in par mesecev. Na začetku nama je bilo lepo in zdelo se mi je, da se ta honeymoon faza ne bo nikoli končala in sem padla v to, da bova vedno tako srečna kot sva bila. Maja pa se je začel bolj distancirati od mene. Ne hodiva na isti šoli, vendar sva se po pouku vedno dobila in sva skupaj počakala na njegov avtobus, med svojimi prostimi urami mi je prišel vedno dat lupčka, nosil mi je rože, hodila sva ven skupaj...Res sva se imela lepo. Sanjsko je bilo. Maja pa se je precej odmaknil, tega več ni tako pogosto počel, vendar si nisem mislila, da je karkoli narobe, saj sva bila oba zaposlena s šolo. Junija je šel z nami na morje in takrat so se začeli prvi prepiri in čeprav je bil z mano se je veliko več družil z mojim mlajšim bratom in njegovim prijateljem kot z mano.Temu nisem posvečala preveč pozornosti, ker sva bila cel junij res veliko skupaj. Julija sva obadva delala in sva se precej manj videla. Pa ne samo zaradi tega, ker sva oba delala, ampak zato ker sva se res veliko kregala. On je zrastel v precej dručanem družinskem okolju kot jaz, sicer je tudi eno leto mlajši od mene, vendar vseeno. Obadva sva že v srednji šoli, on je zdaj v 2. jaz pa v 3. letniku. Njegovi starši oziroma njegova mami ga po večini ne pusti, da bi prišel k meni, živiva namreč 20km narazen. Zelo je močno navezana in močno posega v njegovo življenje, vsaj tako jaz mislim. Konstantno želi, da je doma in da nikamor ne gre. Večinoma sem jaz pri njemu, ampak zadnje pol leta tudi moj fant pride večkrat k meni. Imava različna obdobja in sleepoverje prilagajava najini šoli. Julija se tako nisva skoraj nič videla, ker se je on vedno zagovoril na račun svoje mami, včasih pa tudi ne. Včasih je bil v mestu, pa ni prišel do mene oziroma mi sploh ni povedal. Čedalje več sva se kregala in mislila sem, da se bo vse skupaj končalo. Vedno ko sva se takrat skregala, sem ga jaz prva poklicala in se mu opravičila, ker me je bilo strah, da on tega ne bo storil. Včasih me je vedno poklical po prepiru in nikoli nisva šla skregana spat, to pa se je v juliju dogajalo bolj pogosto. Moj fant je preden sva začela hoditi kadil in se fugiral. Meni to nikoli ni bilo všeč in je lani avgusta prenehal s tem za me. Jaz sem ga pri tem zelo zelo spodbujala sem mu pa tudi povedala, da če mu bo spodletelo, ne bom razočarana nad njim in da bova šla skupaj še tolikokrat to čez kolikokrat bo treba. Potem se o tem nisva več pogovarjala, sem mu pa najmanj enkrat na mesec napisala kako ponosna sem nanj, namreč njegovi starši niso vedeli. Doma ni bil vajen niti deležen čustvene komunikacije in izražanja čustev. Letos julija mi je kolegica povedala, da ga je videla kako se fugira na neki zabavi(letos maja) na katero jaz nisem bila povabljena. Takrat ga je vprašala, če jaz vem in ji je zatrdil, da mi bo povedal in da naj mi nič ne pove. Poklicala sem ga in vprašala, če je to res in je rekel, da je. Ker sem mislila, da je bilo to zgolj in samo enkrat me ni motilo, me pa je prizadelo, ker z mano ni bil iskren in mi ni povedal. Dogovorila sva se, da se bova naslednji dan dobila in se o tem pogovorila. Par ur pred najinim srečanjem naseldnji dan, mi je priznal da se fugira že od novembra lani, torej da mi je to prikrival sedem mesecev. Bila sem zelo prizadeta in žalostna. Ko sva se dobila mi je vse povedal, bilo mu je hudo, jokal se je. Rekel mi je, da mi ni povedal, zato ker ga je bilo strah, da bom šla in zato, ker je mislil, da mu bo uspelo prej nehati preden bom izvedela (namreč poskusil je v sedmih mesec 4/5krat nehati). Pri tem so sodelovali vsi njegovi sošolci in tudi nekatere sošolke, s katerimi sem prijateljica in s katerimi smo šle večkrat na kavo v vseh teh mesecih. Obljubil mi je da bo od sedaj naprej drugače in da mi bo vse zaupal.Ker ga imam res rada sem mu odpustila, skupaj pa sva naredila plan, kako bo nehal. Rekel mi je, da na to da takoj neha še ni pripravljen in da bo začel zmanjševati odmerke konec septembra, ko se bo šola začela bolj resno. To sem razumela in njegovo odločitev spoštujem. Od takrat mi vedno sam pove ali pa ga vprašam koliko jih je na dan vzel, ne zato ker bi ga hotela kontrolirati ampak zato ker si želim najboljše zanj in mu želim biti v oporo kolikor se le da. Takrat sva rekla, da bova vse skupaj podrla in da bova šla spet od začetka. On se je popolnoma spremenil, spet je bilo vse isto. Sam me je zvečer poklical, bolj je bil odziven, naredil je plane za naju, se bolj intenzivno dogovarjal s svojimi starši, kdaj bi se lahko videla in bila sem zadovoljna. Sprva nisem čutila nobenih sprememb pri svojih čustvih, potem pa sem začela postajati vse bolj žalostna. On in njegova prijateljica iz otroštva (ki je vedela, da se fugira, pa mi tega ni povedala) sta se družila sama na igrišču (ona ga je povabila, češ da bodo tam tudi fantje, potem pa sta bila sama). To se mi je zdelo zelo čudno in ko se je to ponovilo trikrat sem mu povedala, da se ne počutim okej glede tega. Ne zato, ker bi mislila, da bo on kaj storil, ampak zato, ker sem mislila da bo ona. Ker nisva morala biti skos v avgustu skupaj me je tudi to prizadelo, postala sem žalostna, ko mi ni takoj odgovoril, primerjala sem se z njegovimi bivšimi puncami, počutila sem se zapostavljeno, zaradi njegove prijateljice iz otroštva. Ko sem mu povedala, da se počutim zapostavljeno je to mojo odločitev spoštoval in se od nje distanciral, oziroma se sam z njo ni več družil do konca poletja. Jaz sem večkrat jokala in ko sva se skregala za kakšno res majhno stvar sem bila močno priadeta, bilo me je strah. Postala sem zelo nesrečna, skos sem jokala v prsnem košu me je stiskalo. Vedno ko me dejansko ni mogel videti mi je bilo hudo in sem jokala. Težko mi je, ko mora iti. Želim da sva ves čas skupaj in v glavi si začnem izdelovati slabe možne situacije takoj, ko mi takoj ne odgovori. Ves čas si mislim, ko kaj ne more, da me nima rad in da mu ni mar zame.

Zdaj sem Vam predstavila okoliščine, potem je sta pa tukaj je še tvari.

Moj fant je imel pred mano več punc, on in njegova prijateljica še iz otroštva sta si bila vso osnovno šolo zelo blizu, sedaj ko pa sta sošolca v srednji šoli, pa ne več toliko. Ona je lani zbolela za rakom in mojega fanta je to zelo prizadelo. Bil je res žalosten in hudo mu je bilo in jaz sem ga podpirala in tolažila. Zanjo si je tudi lase pobril. Pri tem sem ga podpirala in mu stala ob strani. Njegovo prijateljico iz otroštva sem spoznala preden sva začela hoditi, sva znanki. Se poznava, vendar nisva tesni prijateljici. Lani preden je zbolela, je bila zelo supportive do naju in je močno navijala za naju. Moj fant je namreč čisto drugačen od kar je z mano. Bolj je odprt, večkrat pove svoje mnenje in bolj je dostopen. Vsi so govorili kako jim je to všeč na njem in kako so ponosni nanj, ker je zdaj drugačen ona pa nikoli ni imela nobene pripombe na to. Letos februarja se je vrnila nazaj v šolo potem ko je premagala raka. Moj fant ji je povedal, da se fugira in ona kot njegova prijateljica iz otroštva ni imela težav s tem, sploh pa ni imela težav s tem, da moj fant ni povedal meni. Enkrat mu je celo pomagala, da bi se odvadil, vendar brez uspeha. Ko sem izvedela da mi je moj fant to prikrival, torej konec julija, sem ji napisala, da mi to ni okej, da mi je ves ta čas tudi ona lagala, saj sva šli v tem času večkrat na kavo ona pa mi tudi namiga ni dala, da bi lahko na karkoli posumila. Od tistih hangov, ko je mojega fanta sama povabila naj pride in sta bila potem sama mi je postala sumljiva. Zelo sem postala insecure in nesrečna, ter počutim se zapostavljeno zaradi nje. Enkrat sva se skregala s fantom in takrat mi je v afektu rekel, da če bom jaz imela težave s tem, da se on in njegova kolegica družita, da bova imela jaz in on probleme. To me je res močno prizadelo in čeprav se mi je potem opravičil in se sploh več toliko ne druži z njo mi gre včasih ta stavek po glavi in me to prizadane, čeprav je sedaj drugače. Pred enim tednom sem izvedela, da je za zadnji šolski dan kazala slike mojega fanta, drugim pa čeprav sva bila takrat midva skupaj na morju. Ko so druge kolegice vprašale zame je rekla, da si ga jaz ne zaslužim, češ da je on predober zame oziroma, da sem jaz preslaba sanj. To je prišlo do mene in povedala sem mu. Rekel mi je, da se bo z njo pogovoril ena na ena. Za prvi šolski dan ga je povabila, če gre z njo v bar po koncu pouka, pod pretvezo da bodo tudi ostali njegovi sošolci tam. Strinjal se je, saj si je predvsem želel pogovriti z njo o tem kako se obnaša. Ko je prišel tja, seveda ni bilo nobenega fanta, bila pa je še neka njena kolegica. Ker ni imel tam nobene družbe se je z njimi usedel in počakal pol ure dokler ni bil čas, da bo prišel do mene za glavni šolski odmor. Prišel je do mene in mi dal rožice. Takrat mi ni povedal, da je bil z dvema puncama, pač pa da je bil s sošolci. Jaz sem od moje kolegice, ki hodi na isto šolo, vendar je mlajša dobila videoposnetek kako z njimi sedi, šele potem ko je odšel. Itak sva se skregala, ker mi ni bilo prav, da mi je to prikril oziroma zamolčal. Počutila sem se izdano. Kot razlog zakaj mi tega ni povedal je rekel, da imam trenutno a lot on my plate in mi je želel to stvar prihraniti, saj je vedel, da mi bo hudo, če mi bo povedal. Res je. Imam veliko na svojem krožniku trenutno, saj mi je moja kolegica povedala šele večer preden se je začela šola, da je padla letnik in da bom mogla sedaj poiskate nove vrstnike znotraj razreda. Pogovorila sva se in rekel mi je, da tega več nikoli ne bo storil, oziroma obljubil mi je. Svoji prijateljici iz otroštva je naslednji dan rekel, da se mu zdi da je preveč blizu njemu in najinemu odnosu. Ker nista mogla imeti mirnega pogovora in ker je to želel razčisti z njo sam ena na ena, jo je zvečer poklical. Rekel ji je, da želi da se od sedaj naprej obnaša tako kot, da se zaveda da ima on punco, saj se mu zdi da se trenutno ne. Prav tako ji je rekel, da bi bilo prav, da se mi opraviči ker je za mene rekla, da nisem dovolj dobra zanj in da naj se ne vmešava oziroma, da naj o najini zvezi drugim ne govori. Ona ni zanikala tega, da je to zame rekla in da je še določene druge grde stvari rekla zame, samo rekla mu je da mi bo nekaj napisala. To je bilo včeraj, še danes mi ni nič napisala.

Glede na celotno situacijo imam jaz nekaj vprašanj za Vas.

Ali se vam zdi normalno, da se tako počutim glede na to, da mi je lagal ? Se vam zdi kakor, da imam attachment anxiety ? Imate kakršne koli nastevte zame in za moj odnos s fantom ? Se Vam vse to skupaj zdi relativno zdravo, ali bi ga morala pustiti? Prosim, če imate kakršen koli nasvet zame, kako bi se skulirala in kako naj umirim svojo glavo vsakič, ko mi takoj ne odgovori ali pa ko začnem misliti, da me nima rad ali pa da mu ni mar zame, bi Vam bila zelo hvaležna. Prav tako me je strah, da se bo moj fant trudil, le tako dolgo časa dokler mu v celoti ne bom spet zaupala, pa čeprav mi ves čas govori da ne bo tako. Res me je strah, da me bo še enkrat izigral, ta strah je prisoten predvsem, kadar ga ni. Takrat ko sva skupaj, se mi zdi da vsi ti strahovi zvodenijo ? Imate kakšen nasvet zame kako naj mu ponovno zaupam, poleg tega da naj času pustim, da vse razkrije ? Imate kakšne tehnike zame, s katerimi bi me lahko nehalo stiskati v prsenm košu, ko mi je hudo ? Ali me bo vse to skupaj minilo in moram počakati, da me čas zaceli ? 

Hvala za vse nasvete in za branje in oprostite, ker sem tako na dolgo vse napisala.

bom čisto kratek, svetovalci naj se pa razpišejo...:-)

ne vem, če rabi zveza med dvema mladima (pri 16-ih, 17-ih) biti tako komplicirana... 

Draga "S...123" ne ni problem v tebi. Po moji oceni si zrelo, razgledano dekle, ki ve kaj hoče. Z razliko od tvojega fanta, ki še, in bo še nekaj časa odraščal.

Hočeš resno zvezo v kateri se bo točno vedelo kje je kdo. Ne gre za komplicirano zvezo, kot je nekdo napisal, ti si samo želiš zvezo v kateri ne bo sprenevedanj, zamolčanje dejtev, ki te motijo. Z razliko od tebe, ta tvoj fant se še išče, sam ne ve kaj bi rad. Verjetno ne ve niti tega ali te ima rad.

Praviš, da je fant imel več deklet. Ti je kdaj povedal zakaj so zveze razpadle. Pa da ne razpredam dalje, nisem strokovnjak, napisal sem samo osebno mnenje. Ki seveda ni nujno tudi pravilno. Vendar se mi močno zdi, da draga moja, ta vajina zveza dolgoročno nima neke svetle prihodnosti. Morda je tako celo bolje.