izključitev iz družbe v šoli

Dober dan. Zadnje čase sem v eni krizi in mi je res grozno težko, ker se počutim depresivno. Končujem 1. letnik srednje šole. Ko sem prišla na to šolo se mi je na začetku zdel razred super, novi sošolci so se mi zdelo fajn in da se bomo vsi razumeli. No, zdaj se je pa vse obrnilo. Vsi se družijo tak po 4 ali 5 skupaj. In meni je to z eno besedo butasto. Z enimi določenimi se ploh ne pogovarjajo, za hrbtom ti grdo govorijo o tebi, te "šinfajo" in da bom prišla v tak razred si ne bi mislila. Na začetku oz. do zdaj sem se zelo dobro razumela z eno sošolko in sma se ogromno družile, zdaj je padla v krizo zaradi slabih ocen in bo padla letnik. Začela se je družiti z dijaki, ki kadijo... in se z mano redko druži. Med odmori vedno hodi ven kadit, na mene pozabi tako, da sem sama. Družila sme se tudi z eno, ki je bila tudi fajn ampak jo želi imeti ena druga sošolka spet samo zase. Tako, da sem brez družbe skoraj da. V redu sem samo takrat, ko komu pošljem kake teste ali zapiske v upanju, da se bom lahko z tisto osebo več družila v šoli. Ampak hvaležni so mi samo takrat za tistih par minut, naslednji dan pa me niti ne pogledajo. Z eno sošolko, ki živi v moji vasi sem se tudi veliko družila do zdaj in se je začela ves čas družiti z eno drugo sošolko in me je tista druga začela izključevati. Ko želim iti z njima npr. do trgovine mi pove, da imata nekaj zasebnega se za pogorit in da ne morem zraven, tudi med poukom smo sedele v isti klopi, zdaj sta se preselde vstran od mene, ker jo je tista ena "obrnila". Grozno mi je, ne vem kaj se dogaja, enkrat so tak drugič tak. Med odmori, na avtobusni postaji sem vedno sama in se počutim grozno, ker imajo vsi družbo jaz pa ne. Sej imam prijatelje izven te šole ampak ne morem se pa videvati z njimi ves čas. Počutim se osamljeno, ves čas se jočem in ne vem kako se naj vključim v družbo. 

Hvala!

Pozdravljena! 

Najprej moram reči, da bi jaz, če bi kot mlajša našla tole stran 100% napisala identičen zapis, zato sem začutila, da je prav, da ti napišem nekaj po lastnih izkušnjah. 

Sicer se meni to ni dogajalo v prvem letniku ampak čez celo osnovnošolsko obdobje. Šlo je za popolnoma isto težavo, nikjer se nisem počutila sprejeto, vsi so me izkoriščali in ko so dobili kar so hoteli so me praktično zanemarjali, dokler niso spet nečesa potrebovali.

Kot je že napisala gospa svetovalka, je res očitno, da v vašem razredu ni najboljše dinamike in odnosov. To še niti približno ne pomeni, da ni ljudi, ki bi se družili s teboj! Lahko se vključiš v dejavnosti, klube in podobno, tako boš res spoznala ljudi, s katerimi deliš podobne interese. 

Ko sem jaz imela take probleme mi je zelo prijazna gospa, ki je nikoli ne bom pozabila rekla, da smo ljudje kot denar, vsak ima vrednost, le najti moramo okolje v katerem bo naša vrednost cenjena in nekaj vredna. Isto je z denarjem: z 50 dolarji lahko v Ameriki kupiš zalogo hrane, medtem ko z njimi v Sloveniji ne boš dobila nič. Se pravi, da moraš najti okolje, ljudi, ki te bodo imeli radi in cenili v dobrem ter slabem in te ne bodo poniževali. 

Vem, da se sliši neskončno zakomplicirano in če bi meni kdo napisal tak spis v mojem najtežjem obdobju bi ga "nekam poslala" ampak verjemi, da je res. Na svetu nas je danes več kot osem milijard in zagotovo boš slej kot prej našla svoje ljudi, morda prej kot si misliš. 

Ti pa polagam na srce, da se NIKOLI ne spreminjaj za druge. Morda v odnose v katerih spoštovanje ni obojestransko ne sili več in delaj na sebi. Verjemi, da ko imaš zares rada sebe, se ne sekiraš preveč in si to kar si, bodo ljudje kakor z magnetom prišli. 

Bodi to kar si, čudovita si :) Glavo gor, nasmeh na obraz in pogumno!

pošiljam en VELIK objem <3