Izgubljam se

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena,

tudi, če tvoj zapis ne vsebuje vprašanja, sem vesela, da si bila pipravljena deliti svoja občutja z mano. In popolnoma se strinjam s tem, kar si na koncu dodala - včasih enostavno moramo stvari spraviti iz sebe. Že v tem lahko najdemo nekaj utehe. 

Rada bi ti povedala, da je spopadanje z depresijo tek na dolge proge. Ni enostavnih in hipnih rešitev, hkrati pa tudi ni nikoli zagotovila, da kdaj ne bomo naredili kakšnega koraka nazaj, preden bomo napredovali na poti okrevanja. Vendar to ne pomeni, da ta trud ni vreden in da je najbolje, da obupamo. Če sem iskrena že iz tvojega zapisa vidim tvojo veliko prednost pri spopadanju s temi občutji: prvič, ustrezno si prepoznala znake depresije (npr. izgubo interesa za hobije) in odločila si se, da poiščeš pomoč v svoji stiski (pisala si sem). 

Vsekakor so lahko ti občutki zastrašujoči, ko se prikradejo nazaj. Še posebej, če vplivajo na aktivnosti in odnose, ki so ti prej veliko pomenili. Naj te najprej opomnim - depresija nisi ti. To, da imaš občutek, da si slabša v stvareh, ki so ti včasih šle dobro, najverjetneje ni povezano s tvojimi sposobnostmi (teh ne moreš kar tako izgubiti). Bolj verjetno je, da je tvoja izkušnja povezana z depresijo, ki lahko vpliva tudi na naš spomin, na koncentracijo in druge procese, ki so povezani s tem, da uspešno opravimo naloge. 

Resnično ti priporočam, da najdeš nekoga s komer se lahko pogovoriš o teh občutki. Lahko je to prijatelj, ki mu zaupaš, starš, drug sorodnik, svetovalna služba v šoli ali kdo drug. Glede na to, da se že dlje časa soočaš s temi občutki razmisli tudi o tem, da poiščeš tudi strokovno pomoč pri psihologu preko svojega osebnega zdravnika. V kolikor še tega vira pomoči nisi imela, lahko ugotoviš, da ti lahko pomaga razjasniti svoja občutja in najti spet svojo pot. V kolikor si že prej poiskala psihološko pomoč pa nikakor ne misli, da je to, da jo ponovno poiščeš, znak šibkosti. To pomeni, da si se naučila prepoznati, kdaj jo spet potrebuješ. In prav nihče od nas ne zmore vedno vsega sam.

Vem, da je v mladosti pritisk, da osrečiš vse okoli sebe in izpolniš njihova pričakovanja, lahko ogromen. Še posebej zato, ker včasih niti sami ne vemo točno, kdo smo in kaj si pravzaprav želimo zase. A tisti, ki te imajo res radi, imajo pod vsemi svojimi dobronamernimi nasveti le eno resnično pričakovanje: da si srečna.

In srečna boš le tako, da se odpoveš potrebi po ugajanju vsem in strahu, da boš koga razočarala, če ne boš izpolnila njihovih ambicij zate.

Poskusi premisliti komu bi lahko svoje občutke zaupala... seveda pa sem tukaj tudi jaz, če bi želela še kaj zapisati.

Anadeja Bajzek, dipl. psihologinja (un)