izgubila sem voljo do življenja

Zdravo,

dobila sem nasvet prijateljice naj pišem sem, saj me je preveč strah se pogovoriti s šolsko socialno delavko.

Izgubila sem vso voljo do življenja zaradi simpatije/ljubezni. Vse se je začelo februarja 2021 ko sem na preko video igre spoznala "t". T je bil fant eno leto starejši od mene in hitro sva postala prijatelja. T in jaz sva se super razumela in še v letu 2021 nisva imela večjih težav, saj mu takrat še nisem povedala da mi je všeč. Med letoma 2021 in 2022 sva imela veliko premorov ker je Američan, in imava med seboj 8 ur časovne razlike. Odmori so na začetku bili 1 mesec največ, in ponavadi od stresa šole. Med poletnimi počitnicami leta 2021 je bilo popolno, cel dan sem lahko z njim govorila, nisem rabila skrbeti ne za šolo ali čas ki je hitro minevali. Ampak v septembru sva imela najdaljši odmor do zdaj - 4 mesece. Proti koncu septembra enostavno nisma več govorila in tako sem ga pogrešala da sem mu na božično noč pisala z upanjem da lahko nadaljujeva prijateljstvo. Med vsem tem časom mi je še zmeraj bil všeč ampak mu tega še zmeraj nisem povedala, saj nisem hotela uničiti najinega prijateljstva. Govorila sva do sredine marca, ko se je zgodilo nekaj, kar še zmeraj ne razumem. Hecala sva se, in začel me je žaliti o moji teži. Že od malega imam težave s težo saj zelo enostavno pridobim, ampak težko zgubim. Čeprav sem vedela da je hec, me je res močno užalil in sem mu povedala da rabim čas za sebe. Pisal mi je spet na začetku aprila in tudi če ne rada priznam sem bila vesela da mi je. Spet je bilo vse vredu in kot sem si želela. On je končal s šolo prej kot jaz, kar je pomenilo da sva lahko govorila še več, kot bi lahko če bi še zmeraj hodil v šolo. Ko sem še sama končala z poukom je bilo spet popolno. Cele dneve sem se spet z njim pogovarjala in igrala. dokler niso avgusta začele nastajati težave. Ugotovila sem da ni več samo moja simpatija ampak da ga res ljubim. Njegov oče je bil do njega nasilen in še sam je imel slabo duševno zdravje, tudi depresijo. Več krat mi je omenjal kako misli da je samomor njegova najboljša rešitev, in seveda sem mu vedno skušala pomagati z njegovimi problemi, tudi če sem imela svojih cel kup. To mi z mojim zdravjem ni pomagalo, ampak rada sem ga imela in nisem ga mogla izgubiti. Na začetku avgusta sem mu končno priznala da mi je všeč in da ga ljubim, in on mi je povedal da se o meni počuti isto že nekaj časa ampak da mi nikoli povedal saj ni hotel da so stvari med nama čudne. Bila sem tako vesela ampak to ni dolgo trajalo, saj mi je že naslednji dan rekel da hoče da si vzemema odmor. Razumela sem ga in se s tem strinjala, saj sem hotela najboljše za njega. 3 dni po tem sva spet začela govoriti in medtem se je razvilo veliko težav saj me je konstantno spraševal kaj sva. V tistem času sem mislila da se je lagal o tem kako se je o meni počutil, zato ker se je počutil slabo za mene. Povedala sem mu da ne morem več tako najprej in da je boljše da ne govoriva. To je bilo 14 augusta to leto, in čisto vsak dan je bil slab od tedaj. Ne počutim se srečno brez njega. Nimam motivacije za enostavne vsakodnevne stvari. Pogrešam ga zelo, in zaradi tega so nastale še druge težave. Vsak dan gledam njegov profil, in se sprašujem če naj mu še enkrat pišem, ampak mu še zmeraj nisem. Kot sem povedala malo nazaj, ne čutim sreče brez njega. Cele dneve sem v svoji sobi na telefonu saj je to edina rešitev, da ne konstantno razmišljam o tem. Moja volja do življenja je izginila saj, zakaj bi živela ne srečna in ne zadovoljna brez njega. Vem da imam resen problem in da sem z njem obsedena. Ampak ne razumem zakaj bi se lagal o njegovih čustvih, saj bi razumela če bi mi povedal da enostavno ne čuti isto do mene kot jaz do njega. Zato sprašujem, če je pametno da se vrnem nazaj k njemu, ali ne?

Dodajam še nekaj stvari ki sem jih prej izpustila*

Oba sva vedela kako izgledava in veliko sva se video/ ali samo navadno klicala .

Moja mama je vedela o njem, in tudi del njegove družine je vedel o meni, nisem rabila skrivati najinega prijateljstva.

Večino dneva bi šlo mimo tako da bi se z njim pogovarjala in zabavala in mi je postalo v navado da bi se zbudila in mu pisala. 

Preden sem mu izrazila da mi je všeč nisva imela težav.

Odmore sva predtem imela izključno iz stresa od šole.

Pomenil in še zmeraj mi pomeni vse, in res bi rada slišala mnenje odrasle osebe, saj so naprimer moje prijateljice bile zelo enostranske in nikoli niso poslušale njegovega dela prijateljstva.