izguba volje za zivljenje

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena,

videti je, da v zadnjem obdobju izkušaš veliko neprijetnih občutij in doživetij. Praviš, da si brez volje in se ti stvari zdijo brez pomena, se izoliraš in izogibaš stikov z drugimi. Kljub temu pa se trudiš za šolske obveznosti, kolikor le zmoreš. Praviš, da imaš določene pritiske iz strani staršev, saj se ti zdi, da te ne razumejo, pravijo, da si se spremenila, da se zapiraš v sobo, oni pa ti ne pustijo ven, saj se bojijo, da bi se ti lahko kaj zgodilo. Zdi se ti, kot da te imajo povsem pod nadzorom in svojo jezo prenašajo nate. Poleg vsega tega izkušaš dnevne panične napade in ne veš več, kaj lahko narediš. 

Zanima me, kaj si do sedaj že poskusila narediti? Si se morda o situaciji pogovorila s kakšno prijateljico? Morda si se poskusila pogovoriti s starši in jim razložiti svoje doživljanje, razmišljanje ob vsem tem? Imaš morda v šoli možnost, da se lahko pogovoriš s šolsko svetovalno delavko? Če še nisi od tega nič poskusila, morda najprej poskusi govoriti s starši, lahko jim poveš, kako se počutiš, kaj doživljaš, ko te ne pustijo ven in ti ne zaupajo, kaj to za tebe pomeni. Če jim boš razložila vse to, te bodo lahko boljše razumeli in ugotovili, da lahko skupaj najdete rešitev. Res je verjetno to, da jih je strah za tebe, ampak pred vsako situacijo in pred izkušnjami v svetu te ne bodo mogli neprenehoma ščititi, saj le-te situacije mora vsakdo sam izkusiti in pridobiti izkušnje, spoznati prijatelje, se naučiti kaj ipd. Če do zdaj nisi govorila še z nikomer v šoli, morda lahko razmisliš tudi o tem, da bi o svojih čustvih in občutkih spregovorila s svetovalno delavko, če ji zaupaš, ali pa morda s kakšno učiteljico, ki ti je blizu. Če imaš kakšno dobro prijateljico, lahko tudi njej poveš o tem, kar se ti dogaja. Morda lahko ona pride večkrat na obisk k tebi in ti bodo morda sčasoma starši tudi dovolili več svobode, če bodo videli, da je ta prijateljica čisto dobra družba. 

Če pa se ti zdi, da so tovrstni občutki (da nimaš volje za nič, razloga za življenje, da se ti zdi vse brezveze, da si tu ponesreči ipd.) pri tebi prisotni resnično ves čas in se le še stopnjujejo, zaradi tega ne moreš običajno živeti in opravljati vsakdanjih obveznosti, pa je morda dobro, da razmisliš tudi o strokovni pomoči. Osebni zdravnik ti lahko izda napotnico za kliničnega psihologa, ki se bo s tabo pogovoril o vsem tem, te poslušal in te usmeril k nadaljnjim korakom. So pa čakalne dobe za tovrstnega strokovnjaka kar dolge, odvisno sicer, v katerem delu Slovenije živiš in ali v tvojem bližnjem mestu delujejo Centri za duševno zdravje otrok in mladostnikov ter Centri za krepitev zdravja. Morda se lahko pozanimaš o tem pri osebnem zdravniku in povprašaš tudi psihologa. Prav tako lahko na naši spletni strani tosemjaz dostopaš do različnih priročnikov, ki ti lahko pomagajo: https://www.tosemjaz.net/prirocniki/

Upam, da sem ti odgovorila na tvoje vprašanje in ti želim, da bodo tvoji dnevi polni sonca.

Lepo te pozdravljam,

Urška Meolic Kotnik, mag. psihologije