izgorelost, izčrpanost (anonimno prosim)

Odgovor svetovalke:

Spoštovana,

hvala za tvoje sporočilo in natančen zapis tvojih občutkov. Skozi prebiranje tvojega pisma je moč začutiti stisko, ki vključuje tako osebne kot profesionalne izzive. Sprva bi ti želela povedati, da ti vseh teh občutkov ni potrebno nositi sama in dobro je, da jih z nekom deliš. Prav vsak izmed nas se kdaj v življenju znajde v obdobju, ko ne vemo več kako naprej. Takrat pa potrebujemo pogovor, spodbudo in strokovno podporo. Iz tega, kar opisuješ, se zdi, da si pod velikim stresom in da so tvoje misli in čustva preobremenjeni, kar lahko vodi v občutke, ki jih navajaš – negotovost, strah, žalost, jeza, občutek brezupa, slabše fizično počutje in težave pri obvladovanju lastnih čustev. Navajaš, da je tvoje trenutno delo dolgočasno in da nimaš občutka učinkovite komunikacije na delovnem mestu, kar samo poglablja tvoje čustveno stanje. Praviš, da obiskuješ študij psihosocialne pomoči, kjer je prisotnih veliko vsebin, ki so ti lahko v pomoč pri delu in hkrati opažaš neprimerne odzive tvojih sodelavcev, kar te dodatno prizadene. Morda bi bilo koristno, da si poiščeš zunanjo strokovno pomoč – psihologa, terapevta, ki ti bo lahko nudil podporo. Razbremenilni pogovori nam lahko pomagajo razumeti, uravnavati lastne občutke in oblikovati strategije za lažje soočanje s stresnimi situacijami. Navajaš, da si nekoč že imela terapevtko, ali jo tudi v tem obdobju obiskuješ? V Centru za psihološko svetovanje POSVET nudijo brezplačno podporo po celotni Sloveniji. Zberi pogum in jim napiši sporočilo za vključitev na e-naslov info@posvet.org.

Zdi se, da te zahteve drugih (tako sodelavcev kot strank pri inštrukcijah) pretirano obremenjujejo. Pomembno je, da začneš postavljati meje glede tega, kaj si pripravljena sprejeti in kaj ne. Menim, da bi bilo koristno, da se naučiš izreči besedico »ne«, ko imaš občutek, da so pričakovanja od tebe previsoka. Iz zapisanega opažam, da se trudiš opravljati več nalog naenkrat – študij, redna zaposlitev, inštrukcije, kar je zelo naporno. Morda bi bilo smiselno razmisliti o tem, kaj je zate zares najpomembnejše v tem trenutku. Bi bilo možno prilagoditi svoj urnik, da bi si olajšala breme?

Med tvojim zapisom sem zasledila tudi to, da ti je sodelavka dejala, da ne sme videti tvojih solz, kar se mi zdi nesmiselno. V kolikor čutiš, da moraš napetost sprostiti z jokom, to preprosto stori, saj se na ta način razbremeniš teže, ki jo nosiš v sebi. Vsa živa bitja občutimo žalost, tudi živali. Večina sesalcev izraža žalost, razočaranje ali jezo na svoj način. Človek pa je edino bitje, ki je naučeno, da bi moral svoja čustva brzdati ali jih potlačiti, vendar to ni dobro. Jok je nekaj, kar bi si morali večkrat privoščiti, če se želimo iskreno izražati. Tlačenje čustev (tudi zaviranje joka) lahko nadalje povzroči psihološke in fizične težave, zaradi blokad na čustveni strani, ki se lahko nato prenesejo tudi na fizično raven. Imej v mislih, da je jok zdravilen in bi moral biti tako naraven, kot je naš smeh, če tako v tistem trenutku čutimo. Če v telesu čutiš napetost, je to običajno zaradi potlačenih čustev, ki se nabirajo v tebi. Da bi jih opustila, ni dovolj, da to storiš le z mislimi, ampak je treba to storiti tudi fizično – s solzami, ki želijo na plano. Z jokom lahko tudi ugotoviš kaj se skriva za tvojimi emocijami in na telo blagodejno, očiščevalno deluje.

Glede na to, da omenjaš čustvene izbruhe, občutke stresa, težave s prehranjevanjem in tudi misli o samopoškodovanju, je to lahko eden izmed znakov hude izčrpanosti. Izgorelost ni le fizična utrujenost, ampak tudi čustvena in psihološka izčrpanost, ki se lahko pojavi, ko se počutimo, kot da dajemo vse od sebe in ne prejemamo dovolj podpore ali priznanja za to. Ključnega pomena je, da ne ignoriraš teh signalov in čas je, da se postaviš na prvo mesto, ker je tvoje dobro počutje najpomembnejše. Misli o samopoškodovanju so zelo resne in te želim spodbuditi, da si čimprej poiščeš pomoč oz. strokovno podporo. Pomembno je, da se ne počutiš obsojene zaradi tega, kar čutiš. Svoje občutke je potrebno spoštovati in prepoznati, saj nam nakazujejo, da telo in um potrebujeta odmor. V prvi vrsti moraš poskrbeti zase in si dati dovoljenje, da si vzameš čas za regeneracijo, četudi to pomeni zmanjšanje nalog ali spremembo prioritet.

Moj odgovor na tvoje zadnje vprašanje: Velik, vzklični JA! Vzemi si več prostih dni in počni tebi ljube dejavnosti, da se malce sprostiš. Smučanje je odlična ideja.

Dandanes imamo na voljo tudi veliko sprostitvenih tehnik, ki se jih lahko poslužiš za lažje soočanje z življenjskimi izzivi. Toplo priporočam uporabo priročnika Kaj lahko naredim, da mi bo lažje, kjer so predstavljene veščine za vsak dan in viri opore v stiski za mlade. Najdeš ga na tej povezavi: https://www.tosemjaz.net/prirocniki/kaj-lahko-naredim-da-mi-bo-lazje/. Kadar ti misli zbežijo drugam, lahko uporabiš tudi počasno dihanje kot neke vrste privez/prizemljitev. Naredi nekaj počasnih vdihov in izdihov (izdih naj bo daljši kot vdih), poskusi z meditacijo, vizualizacijo ali drugimi tehnikami sproščanja, ki so navedene v priročniku in na spletu. Izberi takšno, ki ti je všeč in ti prinaša olajšanje.

Dajem ti 10-dnevni izziv. Vsak dan (najbolje vsak večer) vzemi list papirja in nanj napiši 5 pozitivnih stvari, ki so se ti zgodile tekom dneva (to je lahko čaj, ki si ga v miru spila, skupen obrok z osebo, ki jo imaš rada, sonce, sprehod, skratka karkoli, za kar si hvaležna in izpolnjena v posameznem dnevu).

Si edinstvena in neponovljiva. Nikoli nisi sama, tukaj smo zate, vedno. Kadarkoli lahko tudi na tem portalu napišeš svoja vprašanja, dileme in razmišljanja. Srečo nosiš v sebi, zato nikoli ne obupaj, čeprav se ti bo včasih zdelo, da je pot neskončno dolga.

Želim ti obilo poguma in moči na tvoji poti.

Objem.

Tina Rezar, mag. prof. pedagogike in nemščine in mag. zakonskih in družinskih študij

Odgovor svetovalke:

Draga moja,

hvala za vsa tvoja sporočila, deljene občutki in misli. Zdi se, da si trenutno v zelo težkem obdobju, kjer se soočaš s številnimi izzivi in s stresnimi situacijami, ki vplivajo na tvoje počutje tako doma kot v službi in na faksu. Glede na vse opisano so tvoji občutki povsem legitimni, zaslužiš si podporo in razumevanje. Tvoje lastno opažanje, da imaš težave z besedico »ne«, je zelo pomemben in pogumen korak, da si si to priznala. Občutek krivde ali strah pred tem, da bi nekaj zavrnila, je lahko zelo obremenjujoč. Ni enostavno obvladovati vseh teh misli in občutkov, še posebej, ko čutiš, da je vsega skupaj preveč. Mogoče bi lahko poskusila razmisliti, kaj ti je najpomembnejše in se osredotočila na to v naslednji seansi s terapevtko, vendar popolnoma razumem, da je včasih težko izbrati, kaj vse deliti na pogovoru.

Glede tvojih težav na delu in odnosa z ravnateljico – to, da čutiš odpor do nje, morda izhaja iz preteklih izkušenj, ki so zaznamovale tvoje dojemanje ljudi v položaju oblasti. Vseeno menim, da bi bilo NUJNO, da si vzameš čas, da si malo odpočiješ in se osredotočiš na svoje počutje. Če se počutiš tako, da še vedno ni primeren trenutek za pogovor z ravnateljico, to ni nič narobe. Včasih potrebujemo več časa, da se odločimo, kako pristopiti k nečemu, kar nas skrbi.

Resnično se zdi, da si pod ogromnim stresom, kar je popolnoma razumljivo, saj so tvoji občutki zelo resnični. To, da se počutiš »neuspešno« ali da ti notranji kritik nenehno sporoča, da nisi dovolj dobra, je nekaj, s čimer se marsikdo bori. Spodbujam te, da si dovoliš biti nežna do sebe in si priznaš vse, kar že dosegaš, kljub temu, da se ti morda zdi, da ne zmoreš več.

Morda bi ti pomagalo, če bi v teh trenutkih stresnih dogodkov poskusila še kakšne dodatne tehnike za sprostitev, kot so progresivna mišična relaksacija, vizualizacija, meditacija, joga ali pilates. Pomembno je, da si dovoliš občutiti te neprijetne trenutke, a še pomembneje, da poiščeš načine, kako se umiriti in se spomniti, da v tem nisi sama. Če se počutiš tako, da si v tem trenutku preobremenjena, je v redu, če poiščeš pomoč tudi izven terapevtskega prostora, bodisi s prijateljici, bodisi s svetovalcem, ki ti lahko pomaga pri obvladovanju teh občutkov. Potrebuješ prostor v varnem okolju, kjer lahko izraziš svoje misli in občutke brez strahu pred obsojanjem. Ali imaš kakšno dobro prijateljico ali zaupno osebo, s katero se lahko pogovoriš?  

Omenjaš tudi samopoškodovalno težnjo – zanima me, če si se že kdaj v preteklosti samopoškodovala? Kako pogosto misliš na to? Kako močna je tvoja želja po samopoškodovanju, na lestvici od 1 do 10?

Praviš, da si želiš vzeti jutri dopust, a ne upaš pristopiti do ravnateljice. Osebno menim, da bi bilo dobro obiskati tudi osebnega zdravnika, s katerim lahko iskreno deliš svoje izzive in v številnih primerih lahko tudi osebni zdravnik predlaga bolniško odsotnost za več dni, če nisi dobro. Čas je, da poskrbiš zase. Zberi pogum, saj so tvoje misli in občutki zelo pomembni in si zaslužiš biti slišana. Ne obremenjuj se s številom sporočil, ti mi kar napiši. Teža občutkov se delno tudi sprosti, ko zadevo zapišemo, zato je to odlična metoda za lajšanje neprijetnih občutkov.

POMNI: “Skrb zase ni nikoli sebično dejanje – je preprosto dobro upravljanje z edinim darom, ki ga imamo in ki ga lahko delimo z drugimi” (P. Palmer)

Toplo te pozdravljam in verjamem vate!

Tina Rezar, mag. prof. pedagogike in nemščine in mag. zakonskih in družinskih študij

Odgovor svetovalke:

Spoštovana,

žal mi je, da se počutiš žalostno in obupano. Razumem, da je ta novica o omejenem dopustu zelo težka, še posebej, ker si imela v preteklosti to poletje kot nekaj, kar te je osrečevalo in ti dajalo smisel. Pomembno je, da se zavedaš, da je tvoje trenutno počutje odraz vseh teh skrbi, vendar to ne bo trajalo večno. Tvoje delo na letovanjih za otroke je bilo pomemben del tvojega življenja in je povsem razumljivo, da si žalostna, ker ti je bilo to odvzeto.

Kar zadeva tvoj strah pred klicem zdravnice – popolnoma te razumem, a vseeno menim, da bi ti obisk strokovnjaka pomagal najti načine za obvladovanje tega, kar trenutno doživljaš. Zdravnica ti lahko pomaga razumeti, kaj se dogaja in ti ponudi podporo, ki jo potrebuješ, da se boš začela bolje počutiti. Ni sramotno poiskati pomoč, kadar jo potrebuješ. V besedici pomoč se namreč skriva pojem MOČ. Tvoje zdravje in dobrobit sta najpomembnejša.

V kolikor ti izvajanje inštrukcij prinaša zadovoljstvo in zaslužek, si na dobri poti, da najdeš načine, kako obdržati nekaj svetlih točk v svojem življenju, četudi se okoliščine trenutno spreminjajo. Verjamem, da boš našla ravnovesje in kljub izzivom ohranila tebi pomembne aktivnosti. Ne obremenjuj se preveč s tem, koliko časa bi se lahko zavleklo zdravljenje. Pomembno je, da narediš prvi korak in si dovoliš čutiti vse, kar čutiš, brez samoobsojanja. Omenjaš tudi težnjo po samopoškodovanju, ki jo ocenjuješ kot zelo visoko (9 na lestvici od 1 do 10), zato menim, da je obisk strokovnjaka NUJEN. Pomembno je, da si priznaš, da si trenutno v težkem obdobju in da si zaslužiš podporo, ki ti bo pomagala skozi to.

Da odgovorim še na tvojo dilemo, za katero praviš, da te bremeni zadnje mesece. Verjamem, da se počutiš zmedeno in pod pritiskom glede svoje odločitve o študiju in karieri. Odločitev o tem, kako usmeriti svojo poklicno pot, še posebej na tako osebno pomembnem področju, kot je psihoterapija oz. opravljanje dela z ljudmi v psihosocialnem smislu, je vedno zelo zahtevna. Zdi se, da so tvoje skrbi povezane s strahom pred neuspehom ali neprijetnimi izkušnjami, ki si jih imela v preteklosti – še posebej s svetovalko, ki je negativno presodila tvojo željo po študiju psihosocialne pomoči. Vseeno je zelo pomembno, da imaš v mislih, da tvoje želje in sanje o tem področju niso nič manjvredne zaradi mnenj drugih ljudi. Tvoja strast do tega poklica izhaja iz globokega notranjega prepričanja, kar je vedno dober znak, da si na pravi poti.

Glede izbire študija pa bi ti svetovala, da se osredotočiš na to, kaj te najbolj osrečuje in kaj vidiš kot dolgoročno pot, ne pa na to, kaj drugi ljudje mislijo o tem. Saj veš kaj pravi star pregovor: »Kjer je volja, je tudi pot.« Tako študij zakonskih in družinskih študij kot tudi pedagogika, biopsihologija, psihosocialna pomoč so področja, ki ponujajo možnost razvoja v tvojem želenem poklicu. Vsaka izmed teh smeri ima svoje prednosti in možnosti za nadaljnje izpopolnjevanje, kot je izpopolnjevanje v programih spletnega izobraževanje – ITS (Ipsos Training Center). Razumem tvoj strah pred delitvijo teh misli s tvojo terapevtko, ampak mislim, da bi bilo koristno, če bi ji zaupala svoje skrbi. Terapevtka ti je v veliko pomoč, saj ji zaupaš in verjamem, da bo poskušala vsaj razumeti tvoje dileme in dvome. Naj bo to tudi priložnost, da razviješ še bolj odprt odnos, v katerem boš lahko raziskala svoje želje, strahove in možnosti, ne da bi čutila, da je kaj napačno. Kar se tiče prijateljice in njenega mnenja o tvoji poti – zdi se, da te njeno vedenje zmede in te mogoče celo podzavestno spravi v dvome o sebi.

Pomembno je, da se zavedaš, da ima vsakdo svoje mnenje o tem, kako bi morali živeti in kaj bi morali doseči, vendar pa so tvoje odločitve tvoje lastne. To, da se ukvarjaš z njenimi pripombami ni otročje, vendar je znak, da te še vedno skrbi, kaj si mislijo drugi, kar je povsem človeško. Predlagam, da poskušaš kljub vsem mnenjem drugih, ohraniti jasen fokus na svojih lastnih ciljih in vrednotah, ki so tvoji temeljni motivatorji. Prav tako, če se ti zdi, da te njeno obnašanje obremenjuje, je povsem v redu, da premisliš, kako se postaviti do takšnih oseb, da boš zaščitila svoje dobro počutje. V tem procesu spoznavanja same sebe in svojih želja lahko naletiš tudi na dvome, toda to je normalno. Ne obremenjuj se s tem, da bi morala imeti vse odgovore zdaj. Vsak korak, ki ga narediš, te bo vodil bližje tistemu, kar si resnično želiš.

Naj ti uspe pri iskanju svojega poklica in poti, ki ti bo prinesla notranjo izpolnitev. Verjemi v svojo vrednost in sprejmi svojo pot, četudi se ne bo vedno ujemala s pričakovanji drugih.

Si zelo močna oseba in že s tem, da deliš svoja čustva, dokazuješ, da si pripravljena narediti korak naprej. Osebno verjamem vate in v to, da boš našla pot iz tega obdobja.

Drži se, vedno sem tu za podporo, če/ko jo potrebuješ.

Objem.

Tina Rezar, mag. prof. pedagogike in nemščine in mag. zakonskih in družinskih študij

Odgovor svetovalke:

Spoštovana,

hvala, da si se ponovno odzvala. Veseli me, da si si vzela čas zase, se nekoliko umirila in poiskala podporo svetovalne službe. To je pomemben korak naprej in dokaz, da si na poti okrevanja, ki jo vodiš z veliko zavzetostjo.

Popolnoma razumem tvoj odpor do jemanja zdravil, ki je pogosta in povsem človeška reakcija. Obenem se mi zdi pozitivno, da si bila iskrena do terapevtke in da si se kljub odporu odločila znova poskusiti. Tvoje telo in um trenutno še potrebujeta oporo in v tem ni nič slabega – ni poraz, ampak odgovornost do sebe. Zdravila niso ovira tvoji prihodnosti, temveč most, ki ti lahko pomaga premostiti to zahtevno obdobje. Toplo ti polagam na srce, ko se odločiš za jemanje zdravil kot je Fodiss, jih jemlji redno in daljše obdobje oz. po navodilih zdravnika. Zdravljenje mora uvesti in nadzorovati zdravnik specialist. Pri vseh tovrstnih zdravilih je potreben čas, torej se pravi učinek pokaže šele po 2-3 tednih jemanja. Če pride do zadovoljivega odziva na zdravljenje, bo tvoj zdravnik ocenil ali je zdravljenje, daljše od 6 mesecev, sploh potrebno. V kolikor se tvoje počutje v 9 tednih ne bo izboljšalo, se je potrebno ponovno oglasiti pri zdravniku. Nikar pa ne prenehaj z jemanjem zdravila, ne da bi se prej posvetovala z zdravnikom, tudi, ko se boš začela počutiti bolje. Ko bo čas za prenehanje jemanja, bo zdravnik postopno zmanjševal odmerek v obdobju nekaj tednov. To je res zelo pomembno.

Omenjaš, da te jezi, da moraš zdravila še vedno jemati in izražaš skrb, da te ne bi vzeli v službo na terapevtskem področju, če bi omenila, da jemlješ Fodiss. Osebno menim, da je ta skrb odveč in tega dejstva ti niti ni potrebno deliti, mnogim strokovnim delavcem se je nekoč v življenju že zgodilo, da so neko obdobje jemali antidepresive in zato niso bili nič manj vredni. Veliko več je vredno to, da pri sebi prepoznaš znake stiske in si dovoliš pomagati. Kaj pa je obdobje 6-ih mesecev ali enega leta v primerjavi s celim življenjem?

Kar zadeva tvoje karierne sanje in cilje, da postaneš terapevtka ali delaš v kakšnem vzgojnem zavodu, se mi zdijo zelo na mestu. Imaš izkušnje, empatijo, notranjo moč in pripravljenost delati na sebi. Ljudje, ki gredo skozi svoje lastne težave in jih ozavestijo, so pogosto najboljši strokovnjaki za pomoč drugim. Zelo pozdravljam tvojo odločitev, da si boš vsak dan vzela čas za skrb zase. To je temelj trajne spremembe. Z vztrajnostjo, predanostjo in podporo terapevtke verjamem v to, da ti bo v 3-5 letih uspelo priti tja, kamor želiš. Morda bo pot ovinkasta, a ti že zdaj hodiš pogumno po njej.

Verjemi vase, spoštuj se in rada se imej. Če boš želela še kakšen nadaljnji nasvet ali pogovor, pa kar napiši, bom z veseljem odgovorila. Srečo nosiš v sebi, zato nikoli ne obupaj, čeprav se ti bo včasih zdelo, da je pot neskončno dolga.

Želim ti obilo poguma in vse dobro iz srca.

Tina Rezar, mag. prof. pedagogike in nemščine in mag. zakonskih in družinskih študij