Iskanje pomoči - kako?

Ne vem kako naj se sploh lotim tega vprašanja in kako to napisat. No pa da probam. 

Zdi se mi, da potrebujem pomoč. Že dolgo. Sploh ne vem kdaj sem prvič upala, da bo nekdo opazil mojo stisko, in me samo vprašal kaj je narobe. Mogoče sem bila 6 razred. Ne vem. Kakorkoli že, mislim da nikdar nisem bila srečna. In strah me je, ker je ta občutek "ne" sreče v meni že tako dolgo, da se nikdar ne bo spremenil v srečo. Strah me je, da bom za zmeraj v sebi čutila to praznino in bolečino in kepo v želodcu, ki je nikakor ne morem formirati v koherentne stavke in misli, in mislim, da me bo kmalu celo požrla. 

Zadnje čase dosti razmišljam o tem, kako sem se počutila pred leti. Zime so pač tžke, si rečem vsako zimo in jo zapravim s čakanjem poletja. Ko pa pride nedočakano poletje tega zapravim, ker preprosto ne morem. Ne morem vstati pred 13.00, in ne morem zapustiti hiše, če ne gremo s prijatelji pit. Ne morem si pospravit sobe in ne morem razmišljat, dokler ne pride spet jesen, in potem spet zima. In tako je že od kar se spomnim. Počutim se, kot da sem v večnem ciklu čakanja na pomoč. Kot da samo čakam, kdaj me bo kdo vprašal, kaj je narobe. Najbolj pa me pri tem nervira, da vem da bi na tako vprašanje odgovorila da sem okej. Ker kaj naj pa sploh rečem? 

Resnično menim, da sama sebi ne pustim sprejeti pomoči. Ne vem točno zakaj, ampak prišla sem do parih ugotovitev. Najprej me je strah odziva. Kako bi moji prijatelji odreagirali, če bi vedeli, da nisem okej. Vem, da bi blo vse okej in da bi mi probali pomagat, ampak iskreno ne morem z dejstvom, da se bom nekoč morda nekomu odpra, tej osebi pa ne bo mar. Oziroma, ne bo imela takšne reakcije, kot bi jo jaz želela. In vem, da na to ne morem vplivati ampak me žre. Še bolj hudo mi je, da vem, da se tudi vsi moji najbljiži prijatelji spopadajo s podobnimi boji in težavami, zato jih ne želim še bolj obremenovati. Ubija me že sama misel, da bi se nekdo zaradi mene sekiral še bolj kot se. Tudi mojim staršem ne morem zaupati nič od tega. Preveč bi ju skrbelo, in misel, da ju tako zelo skrbi zame, bi moj stres in težave samo še poslabšala. Vem pa tudi, da če bi se poiskusila komu odpreti, bi svojo bolečino, misli in teževe "down playala" in sama sebi pa tudi njim rekla da ubistvu ni tako hudo. Čeprav je. Res je hudo.

In pridem do zaključka, da bi bilo dobro, da grem k psihologu. Ker me nihče sam ne bo vprašal, kako sem, v stanju v katerem sem trenutno pa ne morem več živet. Ampak kako? Ja, vem. Lahko grem do svetovalne delavke v šoli, prosim za pomoč njo ali pa če mi lahko priporoča koga drugega, ampak iskreno mislim, da tega nisem zmožna. Kadarkoli sem bila pri psihologu/psihijatru/terapevtu sem se lagala o mojem stanju. Vedno se delam kot da sem okej, in da z mano ni narobe nič. Nimam pojma zakaj. Res res res bi rada samo vse kar me teži in vse kar se mi je kadarkoli zgodilo povedla nekomu, in našla način, da zapustim to stanje bede in depresije v katerem že tako dolgo obstajam ampak me je iskreno strah in sem prepričana, da tega nisem zmožna. Ker tudi če si poiščem pomoč mislim, da ko bi prišlo do tega, je ne bi izkoristila. 

Če imate kak nasvet bi vam bila res hvaležna, če ne pa tut okej, samo razpisat sem se mogla malo...

hej, baltika, dobro je, da se pogovoriš s terapevtko, ker izgleda, kot da sama sebe sabotiraš. tvoje vedenje se sliši malo depresivno, kar je normalno za ta leta, ampak je vseeno fino, da se čimprej spraviš ven iz tega... poskusi kaj prebrat na to temo, ali pa piši njim, na primer, https://www.scoms-lj.si/ , da ti svetujejo, kako si poiščeš terapevtko. zelo pomembno je tudi, da se s prijateljicami o tem pogovarjaš, da se ne boš počutila tako sama...