Skoči do osrednje vsebine

Vprašanje:

introvertiran in ekstrovertiran

  • bo

    boy

    boy

    Objavljeno: 16 sep. 2022 21:57

    Zdravo,

    zanima me, ali je genetski vpliv na ektrovertiranost in introvertiranost ali je to odvisno od drugih dejavnikov? In ali lahko z vajo to spramenimo?

  • Uredništvo

    Maruša Grešak

    Objavljeno: 23 sep. 2022 19:10

    Odgovor svetovalke:

    Pozdravljen,

    postavil si zelo zanimivo vprašanje, ki pa nima enostavnega odgovora. Ekstravertnost in introvertnost sta dva pola ene osebnostne poteze, ki je glede na sodobne raziskave vsaj do neke mere dedna. Vendar to ne pomeni, da je posameznikova stopnja ekstrovertnosti/introvertnosti determinirana. Čeprav je do določene mere poteza dedna, je tudi pod vplivom okolja ter interakcije med geni in okoljem. Stvar se še bolj zakomplicira z dejstvom, da ko govorimo o dednosti neke psihološke poteze, ne moremo govoriti o tem, do kolikšne mere je poteza pod vplivom genov pri posamezniku, temveč zgolj o stopnji vpliva genov na nivoju celotne populacije. Kar verjetno najbolj odgovori na tvoje vprašanje je dejstvo, da v nasprotju s splošnim mnenjem, vpliv genov na neko lastnost ne pove nič o tem ali lahko to lastnost spremenimo ali ne. Zelo očiten primer je na primer barva las, ki je v celoti pod vplivom genov, vendar jo lahko brez problemov spremenimo tako, da si preprosto pobarvamo lase. Seveda pri psiholoških lastnostih sprememba ni tako preprosta, vendar na podoben način geni ne pomenijo, da je lastnost stalna. Nekaj splošnih informacij o tem, kaj pomeni, da je nekaj pod vplivom genov, si lahko prebereš na tej spletni strani (ni najbolj enostavno branje, vendar je to ena izmed najbolj preprostih razlag, ki sem jo našla na internetu) http://www.nealelab.is/blog/2017/9/13/heritability-101-what-is-heritability.

    Tvoje osrednje vprašanje pa je ali (in kako) lahko stopnjo ekstrovertnosti/introvertnosti spremenimo. Z vajo, psihoterapijo, samorefleksijo in novimi izkušnjami lahko seveda spremeniš določene vidike te osebnostne lastnosti. Na primer, če si bolj sramežljiv, lahko preko izpostavljanja družabnim situacijam (v katerih pa je nujno, da se počutiš dovolj sprejetega in varnega) izboljšaš socialne spretnosti in pridobiš izkušnjo, da te situacije niso vedno neprijetne ali ogrožujoče. Bolj pomembno vprašanje je, katere dele sebe želiš spremeniti in zakaj. Predlagam, da mi, če želiš, poveš več o tem, zakaj je to vprašanje zate pomembno in katere dele ekstrovertnosti/introvertnosti bi želel spremeniti? Tako se bova lažje lotila reševanja konkretnih problemov, ki se predvidevam, skrivajo za tvojim vprašanjem :). 

    Upam, da sem ti lahko vsaj delno odgovorila na tvoje zanimivo vprašanje in upam, da ti bom lahko z več informacijami pomagala bolj podrobno. 

    Lep pozdrav, 

    Maruša Grešak, mag. psihologije

  • bo

    boy

    boy

    Objavljeno: 26 sep. 2022 16:45

    Hvala za odgovor. Da malo bolje pojasnim mojo situacijo in zakaj mi je to vprašanje pomembno.

    Sem introvertiran, sramežljiv, težko pristopim do ljudi, velikokrat nevem kaj reči in nastane tista awkward tišina... te stvari me zelo motijo pri meni oz. so me začele zdaj, včasih se nisem obremenjeval s tem. Hkrati pa imam tudi strah, da bi ostal sam, da bi npr. na neki točki v življenju preživljal novo leto sam, jedel nedeljsko kosilo sam, da ne bi imel nikogar s katerim bi lahko šel na pijačo... zelo me je strah tega. 

    Razog zakaj se "obremenjujem" s tem pa je, ker ugotavljam, da se ravno zaradi introvertiranosti in tega strahu obkrožam z napačnimi ljudmi oz. z osebami, ki jim ni veliko mar zame. Hkrati pa se dajem v nek podrejen položaj. Ker se bojim, da se nekdo ne bi hotel več družiti z mano, sem vedno jaz tisti, ki se prvi opraviči (tudi če nisem jaz kriv), če imamo neko skupinsko nalogo bom vedno jaz prevzel težje delo, vedno jaz pišem ali se dobimo... Nekako se pustim "povoziti" ljudem, ker se bojim, da bi izgubil prijatelje in da ne bi pridobil novih.

    Razlog zakaj bi rad spremenil introvertiranost je, da bi bil jaz tisti s katerim bi se osebe želele družiti, da me ne bi bilo tako strah, če bi izgubil kakšnega prijatelja, saj bi vedel, da bom dobil novega, da bi si upal kakšni osebi reči ne in če bi videl, da je neka oseba zame negativna, da bi se sam upal nehati družiti z njo, da bi znal osebam postaviti meje, da bi se upal začeti ukvarjati z nekimi novimi stvarmi... Zdi se mi, da me to zelo ovira pri življenju. Mislim, da bi lahko bolj polno živel, če bi si upal stopiti iz tega.

    Upam, da sem v redu pojasni in se zahvaljujem vašega odgovora.

  • Uredništvo

    Maruša Grešak

    Objavljeno: 03 okt. 2022 12:57

    Odgovor svetovalke:

    Pozdravljen,  

    Hvala za odgovor, sedaj lahko boljše razumem, kje tiči problem. Kar opisuješ, se sliši zelo težko in boleče. Iz strahu, da bi nekoč ostal sam, ohranjaš odnose, v katerih se ne počutiš dobro, kjer nimaš občutka, da je drugemu mar zate in kjer se ves čas podrejaš. Zelo dobro si lahko predstavljam, kako zelo si želiš, da bi bil malo drugačen, torej ekstrovertiran, in bi bilo potem mogoče vse lažje. Na žalost spremembe na takšen hiter in vseobsegajoč način niso realne. Lahko pa počasi spremeniš določene vzorce in prepričanja, ki ti ne služijo dobro. V tem procesu je pomembno, da si do sebe nežen, prizanesljiv in da se tudi vadiš v sprejemanju tistih delov sebe, ki jih zavračaš (npr. introvertnost in sramežljivost). Tudi te lastnosti imajo v zdravem, podpornem okolju veliko vrednost. Zaradi tega veliko opaziš, si pozoren do drugih, tankočuten in imaš zelo dober vpogled v svoje občutke – kar bo vsaj pravi prijatelj zelo cenil.  

    Po drugi strani je seveda pomembno, da nagovoriš konkretne vzorce vedenja, ki zate niso zdravi in ki tvojo stisko na dolgi rok samo še poglabljajo – torej pretirana uslužnost, podrejenost, opravičevanje, ko nisi kriv ti in trud za ohranjanje odnosov, v katerih se ne počutiš dobro. Občutek imam, da se za sramežljivostjo, strahom pred samoto in nezmožnostjo postavljanja mej, skriva bazično prepričanje, da so drugi več vredni kot ti. Bazična prepričanja so najbolj globoka in osnovna prepričanja, ki jih o sebi, o drugih in o svetu oblikujemo že zelo zgodaj. So precej rigidna. Velikokrat jih ne prepoznamo in jih zmotno doživljamo kot resnico. Zaradi tega jih je tudi težko spremeniti. Dostopna so nam v obliki »negativnih avtomatskih misli«.

    Ena izmed negativnih avtomatski misli, ki se odvije tebi, je verjetno nekako takšna »če se ne bom ves čas maksimalno potrudil za vsakega prijatelja, bom ostal sam«. Za to avtomatsko mislijo se skriva torej prepričanje, da če si takšen, kot si (postaviš meje; prevzameš enakovreden del naloge, ne pa vedno najtežji del; počakaš, da včasih tudi drugi dajo pobudo, za druženje; se ne opravičiš, ko nisi kriv), to ne bo dovolj dobro, drugi morda ne bodo želeli odnosa s tabo in ostal boš sam. Naj na tem mestu poudarim, da bazična prepričanja in avtomatske misli ne odražajo resnice. Vsak človek je enakovreden drugemu. V vsakem pogledu smo vsi ljudje enako vredni ljubezni, spoštovanja in polnih, recipročnih odnosov ter imamo vsi enako pravico do avtonomije, osebnostne rasti, svobodnega odločanja,... Kljub temu, da bazična prepričanja niso utemeljena na neki objektivni resnici, so tako močno zakoreninjena v nas, da so za nas zelo realna. Prvi korak k spremembi teh avtomatskih misli in bazičnega prepričanja je, da jih opaziš in prepoznaš kot to, kar so – torej ne kot resnico, temveč kot boleča prepričanja, ki ti na dolgi rok ne služijo dobro. Z vajo in drugačnimi odločitvami jih lahko počasi presežeš in ustvariš bolj podporna in do sebe prijazna prepričanja (npr. »imam tudi veliko dobrih lastnosti, zaradi katerih sem dober prijatelj in kvaliteta odnosa ni odvisna samo od mojega truda«). 

    Kar lahko konkretno narediš je, da prepoznaš, kdaj se postaviš v podrejeni položaj in pri sebi razdelaš, od kod pride ta vzgib in kakšne negativne avtomatske misli se skrivajo za tem. Opisuješ močen strah, da bi ostal sam. Od kod izvira ta strah? Si se kdaj znašel v situaciji, ko nisi imel nikogar, s katerim bi lahko govoril in si se počutil, kot da nimaš prijateljev? Ali imaš v življenju koga, s katerim bi o tem strahu lahko varno spregovoril? Nato razmisli, kakšna je realna verjetnost, da boš ostal čisto sam. Menim da je na dolgi rok to zelo malo verjetno, predvsem pa se temu ne moreš izogniti tako, da se podrejaš drugim. Zadnji korak je, da se na avtomatske negativne misli (npr. »če ne bom jaz dal pobude, ne bo nihče dal pobude za druženje in tako bom cel vikend ostal sam«) odzoveš drugače, kot si se do sedaj. Na primer, zdržiš s strahom in počakaš, da pobudo za skupno aktivnost da kdo drug. V kolikor se to ne zgodi, si pripraviš tudi alternativni načrt, kako boš izkoristil svoj čas. Ali pa, ko začutiš vzgib, da bi si naložil več dela, kot ostali, tega ne narediš, ampak prevzameš samo sorazmeren del odgovornosti. Počasi boš pridobil izkušnje, da kljub temu, da ne poskušaš vedno samo ugajati drugim na račun sebe, ne boš ostal čisto sam. 

    Praviš, da se zaradi strahu pred samoto, obkrožaš z napačnimi ljudmi, ki jim ni veliko mar zate. V tem prepoznam veliko stisko, kaj se bo zgodilo s temi prijateljstvi, če se nehaš truditi zanje preko vseh meja. Mogoče ti odnosi res ne bodo zdržali tega, da boš postavil meje in da se boš za njih trudil le toliko, kot se oni zate – torej recipročno in enakovredno. Razumem, kako te strah pred izgubo teh prijateljev dodatno pahne v vzorec, ki ga opisuješ. Vendar pa, če tvoji prijatelji ne bodo mogli sprejeti mej iz tvoje strani, če sami ne bodo dali pobude za druženje in če ne bodo želeli imeti odnosa s tabo, če ne boš vedno ti tisti, ki prevzame najtežje naloge in se prvi opraviči, potem to zate niso dobri in zdravi odnosi in je na dolgi rok boljše, da se kot takšni tudi izkažejo. Možno pa je tudi, da se bo vsaj kakšen izmed tvojih prijateljev odzval podporno. V kolikor temu ne bo tako, te spodbujam, da ne ohranjaš teh odnosov na račun sebe, hkrati pa poiščeš podporo in pogovor pri osebi, ki te bo znala poslušati in bo razumela tvoj problem. Prepričana sem, da boš s časoma stkal nove odnose in marsikdo bo prepoznal in cenil (ne pa izkoriščal) tvojo predanost in občutljivost za potrebe drugih. 

    Če ti lahko še kako pomagam, si dobrodošel, da se ponovno oglasiš. 

    Lep pozdrav, 

    Maruša Grešak, mag. psihologije

  • Anonimno

    Zagotavljamo ti anonimnost, zato lahko brez skrbi zastaviš vprašanje. Tvojih osebnih podatkov ne objavljamo javno.

  • Brezplačno

    Nič ne stane! Na tvoja vprašanja bodo strokovnjaki odgovorili brezplačno.

  • Strokovno

    V spletni svetovalnici je na voljo ekipa strokovnjakov, ki jim lahko zaupaš. Med njimi so zdravniki, psihologi in drugi strokovni sodelavci.

Obrazec, kjer lahko zastaviš vprašanje

Vpiši vzdevek. Uporabiš lahko: črke slovenske abecede, številke, presledek, - in _

Izberi spol. Ta podatek je pomemben za svetovalca in ne bo javno objavljen. Če podatka ne želiš navesti, to spoštujemo.

Vpiši svojo starost. Ta podatek je pomemben za svetovalca in ne bo javno objavljen. Če podatka ne želiš navesti, to spoštujemo.

Ne najdeš odgovora?

Zastavi vprašanje