Intima in potencialn zveza

Zdravo! 

Trenutno se pogovarjam z enim fantom, ki sem ga preko dating appa spoznala. V živo mi je bil sprva simpatičen ... Mogoče ne najbolj moj type, ampak FUL sva imela skupnega in pogovor je dobro tekel. 

Še zdaj dobro teče. Problem pa je, da bi on po treh druženjih že imel zvezo. Jaz pa ne vem, če sem pripravljena. Držanje za roke me npr., ko sva na samem oz se ne vidi, ne moti ... V publiki pa se mi zdi, da malo zadržujem zrak in srce mi utripa ... V smislu, da nočem, da me drugi ljudje vidijo z njim. Še posebej bi me bilo groza, da bi me videli ljudje, ki jih poznam/s katerimi sem si blizu. Problem ni v njemu (v smislu, da je tko ne lep, da nočem bit videna z njim) ampak v meni. Nikoli ljudem nisem veliko govorila o čustvih ali kakršnih koli intimnih izkušnjah. Raje sem jih zase zadržala, ker so mi tabu. Kadarkoli pa se zaupam nekomu, se počutim precej ogabno. Kot da bi se jim gnusila, ker jim o tem pravim. Vmesno vprašanje, bi bilo lahko to zaradi zlorabe, ki sem jo doživela ko sem bila majhna? Ker takrat sem to tudi rabila skrivati pred vsemi, ker me je bilo tako zelo sram in nisem vedela bolje?

Vglavnem, čutim ta globok sram in gnus. Do sebe. Ampak ko sva se npr. s tem fantom poljubljala, dotikala na samem, me ni bilo sram. Mogoče sem preveč overthinkala vse skupaj, ampak to tudi vedno počnem (v smislu kako se poljubljati, kaj početi z rokami, mu je tako všeč, a je to čudno in akward) ... Ko pa se me on dotika, ne čutim veliko užitka ... In to se mi je tudi vedno do zdaj v intimnih odnosih dogajalo ... Nisem čutila užitka, zdelo se mi je bolj, kot da performiram za drugo osebo in skušam ugoditi tej osebi. Zato vedno, ko me oseba vpraša "a ti je to všeč" in rečem "da" se počutim kot lažnivka. Poskušala sem se sprostiti, pa ne gre. Tudi pri spolnih odnosih se nisem morala sprostiti in nazadnje pač nič ni bilo prijetno. Kar pa mi je všeč, je, ko vidim/čutim, kako si me drug želi. Mene in mojega telesa. In komplimenti, ki jih dobivam. Kjer pa čutim užitek, je tam spodaj ... Ampak ponovno, počutim se ogabno ... V smislu, eh, sej ta oseba se samo pretvarja, da mu je všeč počet stvari, ki bi mi pasale ... Vbistvu pa sm ugabna debela spaka zanjga. Pač vedno sem mislila, da sem grda in nezaslužna ljubezni. Imela sem dva crusha v življenju, ki sem ju rabila pretrpeti. Ne vem, no ... Ne vem, kako naj se sprostim in dejansko uživam v trenutku. 

Ta fant mi je že rekel, da me ljubi in to mi je grozno slišati. Ker jaz ne vem, kako ga lahko ljubim nazaj. Kako se ljubezen sploh čuti? Počela bi še kaj več intimnih stvari z njim, ker je zelo razumljiv in mu dejansko zaupam, rada bi videla, če bi se z njim v postelji lahko sprostila ... Ampak vse to bi povzročilo, da bi se on še bolj navezal name... In kaj, če mi on ni dejansko tako všeč (ker si včasih mislim, "ta njegov angle ni tako lep, ampak profil pa ime zelo lep")? Kaj, če se ne morem sprostiti? Vsakič, ko omenja zvezo, me tudi stisne pri srcu, ker me je izgleda da tudi strah, da bi se v zvezi počutila ujeto? Da bi si ljudje takšne pa takšne stvari mislili, ko bi jim povedala, da imam fanta? Družini ga SPLOH ne bi rada predstavila, prijateljem pa bi mi bilo tudi EKSTREMNO neprijetno... Ampak na samem z njim pa mi je v redu:(((( tako da res ne vem ... On je zelo relationship kind of oseba in se počutim sebično, ker ga izrabljam, da sebe in svoja občutja "raziskujem" ... Je rekel, da me bo počakal in da hoče z mano raziskovati ta občutja in da, če ga odslovim, bo to sprejel. Ampak vseeno se počutim grozno, ker do zdaj je imel že tri razmerja in vse punce so bile po tretjem zmenku prepričane, da želijo biti z njim. Jaz pa tukaj premlevam in overthinkam vse in se počutim, da ga leadam on. Kdorkoli je rekel, da z pravo osebo boš pač vedel, je faking lažnivc. Js sm misla, da bo dejting zabaven:((((( ampak zdaj on zelo resno stvari že jemlje, ful ljudem je že povedal o meni, meanwhile je on skrivnost še vsem v mojem življenju. Si jaz sploh želim zveze? Lepo bi bilo iti h nekomu, ki me ima rad, se cuddlat, počet stuff together ... Ampak to bi vse najraje počela na skrivaj:') vse v telesu mi pravi, naj zbežim, ampak včasih tudi vidim potencial, da bi to lahko bilo nekaj zelo lepega... 

Kaj narediti? Še nadaljujem z njim v tej smeri in če se pol odločim, da tega ne prenesem več, končam stvari in mu tako zlomim srce? Al naj že zdaj končam in ga rešim pred večjim heartbreakom? Ali se splača sploh tako sekirati? 

Če ste vse prebrali, vsaka vam čast. Upam, da mi znate vsaj malo pomagati:')