Informativno vprašanje

Pozdravljena!

Zahvaljujemo se ti za obzirnost - svetovalnica #Tosemjaz je namenjena mladostnikom in njihovim težavam pri odraščanju, kamor so zajete kakršnekoli tematike mladih in tudi mladih odraslih, dokler je tematika primerna, mladostniška.

V primeru vprašanj o duševnem zdravju se trudimo, da odgovorimo čim več, zato kar zapiši tukaj vprašanje, ki te zanima. Na tvojo željo potem vprašanje objavimo skrito - vidimo ga lahko le mi v uredništvu in dodeljeni svetovalec.

Prijazen pozdrav iz uredništva

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena.

Iz tvojega zapisa je čutiti globoko žalost, krivdo in nemoč. Predvsem pa veliko ljubezni - morda je ravno to najpomembnejši del tvoje zgodbe. Želva ti ni bila le hišni ljubljenček, bila je tvoja spremljevalka skozi otroštvo in odraščanje, in izguba te vezi te zdaj globoko boli. To je razumljivo in človeško. Občutek krivde, ki ga doživljaš, je pogosto del žalovanja. Ko nekoga izgubimo, še posebej, če smo zanj čutili odgovornost, se začnejo v nas pojavljati vprašanja: Sem naredila dovolj? Bi lahko naredila več? Sem kriva? Ta vprašanja so povsem naravna, a pogosto tudi zelo kruta do nas samih.

Zelo pomembno je, da začneš počasi razlikovati med odgovornostjo in krivdo. Res je, da razmere niso bile idealne. A zdi se, da nisi imela vseh informacij, znanja ali podpore, da bi vedela, kaj točno je bilo potrebno - in to je precej običajno pri dolgotrajni skrbi za živali, še posebej, ko odrasteš in se tvoje življenje spremeni. Biti skrbnik živali je zahtevna naloga, še posebej za nekoga, ki je bil ob začetku še otrok.

Krivda te bo morda še nekaj časa spremljala. Lahko ji prisluhneš, a ji ne pusti, da te definira kot osebo. Občutki niso dejstva. Dejstvo je to, da si želela biti dobra skrbnica in da ti je mar še zdaj, tudi po vseh teh letih. To pove ogromno o tebi. Če ti lahko predlagam - napiši pismo svoji želvi. Zapiši vse, kar ti leži na duši: zahvale, spomine, oprosti, tudi svoje občutke krivde. To je lahko prvi korak k sprejemanju in odpuščanju.

In če čutiš, da te to še naprej močno ovira v vsakdanjem življenju - moti spanje, zmanjšuje motivacijo, zamegljuje prihodnost - potem to ni več le žalovanje, ampak nekaj, kar zasluži varen in strokoven prostor za pogovor. Pogovor z nekom, ki bo znal ta voz občutkov nežno razplesti s tabo.

Tukaj sem, če boš želela še kaj deliti.

Objem,

Kiara Marinič, dipl. psihologinja (un)