Imam problem

Odgovor svetovalca:

Pozdravljena,

Najprej naj ti napišem, da mi je žal za tvojo težko in negativno izkušnjo nasilja v družini, ki si jo in jo še doživljaš med tvojimi najbližjimi. Želim ti povedati, da nisi ti kriva za to, kaj je oče delal tebi in tvoji mami. Starši so tisti, ki bi morali svojim otrokom zagotoviti pristen stik, varnost in zaupnost, prostor, v katerem se lahko razvijajo in rastejo. Poleg tega so odrasle osebe, ki bi naj vedele delovati v dobrobit drugega. Vendar se žal mnogokrat stvari ne izidejo in odvijejo tako, kar potem vodi do takšnih in drugačnih izkušenj nasilja in bolečine. Žal je tudi tvoja izkušnja podobna, težka in jo boš težko predelala oziroma prebolela, še posebej, če ne boš o njej mogla z nikomer govoriti ter se zaupati.

Svojo mamo si prosila, da bi te naročila k psihologinji, h kateri si že hodila in oblikovala z njo nek odnos, a te noče naročiti. Hudo mi je, da ona ne vidi, da je to v bistvu tvoj klic po pomoči in da bi pogovor in srečanja s psihologinjo še kako močno potrebovala. Če si tja že hodila zaradi določene težave, mislim, da lahko verjame, da pomoč še naprej potrebuješ. Upam, da so težave s samopoškodovanjem izzvenele in da ti je pogovor pomagal. To je bil tvoj klic na pomoč, s katerim si nakazovala, da nekaj ni v redu in naj ti pomagajo. Na tem mestu je potrebno, da se z mamo še enkrat pogovoriš, da ji poveš o svojih občutkih, mislih in temu, kaj se dogaja s tabo. Ne vem, kakšen odnos imata z mamo in če ji o vsem tem lahko zaupaš ali ne, a bi te spodbudila v to smer, da ji iskreno poveš, kako čutiš v odnosu do starejših moških, saj v tem zaznavaš očetovski lik. Zaupaj ji o primeru s potovanja, kako si se tam imela in kaj sta ti ta skrb in prijaznost tega moškega pomenila. Kot si zapisala, dal ti je tisto, česar ti oče ni nikoli. To je povsem običajno in normalno v tvoji situaciji, saj si v tem odnosu doživela skrb, varnost in zaupnost, pristnost in naklonjenost, ter ne nasilnih vzorcev.

Težko je zdaj, ko si doma in le-tega več ni ter si sama, pogrešaš odnos naklonjenosti in skrbnosti. Draga punca, vsekakor potrebuješ pomoč zaupnika, s katerim bi lahko delila vso breme in težave, ki jih nosiš sama. Poskušaj svoji mami povedati, da gre za resno stvar, ki jo moraš predelati z nekom skupaj, ker drugače vse lahko vodi samo v hude posledice. Poskušaj ji povedati, da je tudi ona odgovorna za to, da se ti je to dogajalo in da se ti še vedno, saj sama ni nič spremenila, ni odšla od njega in se ni postavila za vaju dve, da bi vama bilo dobro. V bistvu vaju je ona pustila v situaciji družinskega nasilja, kar je tudi imelo negativen vpliv na tebe, verjetno pa tudi na njo. Morda imaš še koga iz sorodstva oziroma družine, ki bi mu lahko povedala o situaciji in bi ti pomagal, da bi prišla do ustrezne pomoči. Kaj meniš, se ti zdi, da bi se lahko tako pogovorili, prišli do rešitve, pomoči?

Seveda očeta ne moreš zamenjati, a ni prav, da si vse to preživljala in da si še v takšnem okolju, kjer ne moreš čutiti varnosti in trdnosti. Zaradi tega te spodbujam k temu, da mami resno poveš, da potrebuješ pomoč, ker ne veš, kako bo šlo naprej in kako bo s teboj v prihodnosti. Morda lahko greš tudi do svoje osebne zdravnice/zdravnika in prosiš za napotnico za psihologa in poveš, da gre za nujno situacijo. Če ji boš povedala situacijo, te bo gotovo napotila naprej. Za to, kar pa oče govori, da bi končal svoje življenje, pa ti nisi odgovorna in se ne smeš počutiti krivo. To s tabo ni povezano. Verjetno tudi njegovo obnašanje ter vzorci izhajajo od nekod prej (iz njegove družine), a tega do vaju ne bi smel delati. Tudi on potrebuje strokovno pomoč in željo po spremembi. Verjamem, da ti ni lahko tega slišati in da si pri svoji starosti vsekakor še odvisna od staršev in oni odločajo, a skušaj se trdno postaviti zase, zahtevati, da ti pomagajo ter povedati, da boš s situacijo šla naprej.

Upam, da ti bo odgovor vsaj malo v uteho in pomoč ter da boš lahko prišla do ustrezne pomoči,

Urška Meolic Kotnik, mag. psihologije