Idk

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena,

Hvala, da si se odprla in delila svoje doživljanje. S tem bi te tudi pohvalila, da znaš doživljanja prepoznati in jih ubesediti, kar je pomemben korak, da se spoznaš in razumeš, kaj se s tabo dogaja.

Doživljanje praznine ali »ničesar« kaže samo odziv tvojega telesa in misli na stres ali celo preobremenjenost. Telo se včasih v takšnih primerih zaščiti tako, da na nek način izklopi čustva, ko jih je preveč. Gimnazija namreč pomeni veliko spremembo in je lahko to obdobje za nekatere bolj stresno, za druge manj. Pomembno je, da se tega doživljanja ne ustrašimo, ampak sprejmemo nova vprašanja o sebi in svetu. 

To, da se ne moreš zjokati, ne pomeni, da ne občutiš ničesar, ampak si verjetno preobremenjena oziroma izčrpana, ali pa si si postavila čustven »zid«. To se zgodi pogosto, ko si ne dovolimo čutiti določenih stvari, ker nas je strah, da nas bodo ta čustva prevzela in se na nek način zaščitimo. 

Pomembno je, da si vzameš čas za svoja doživljanja in se ne siliš občutit nekaj, kar je »normalno«, pri tem mislim na jok. Včasih pride jok za nami, ko se stresne situacije umirijo in takrat se lahko zgodi, da nas »popade« jok brez posebnega razloga. Če se ti to zgodi, si dovoli jokati, saj na ta način sproščamo stres.

Svetovala bi ti, da si zapisuješ svoje misli, čustva in doživljanja. S tem boš si dopustila, da se sprejmeš in razumeš, kaj se dogaja v tebi. Dobro bi bilo tudi vaditi hvaležnost, na način, da opaziš majhne stvari, ki te veselijo, za katere si hvaležna in ti pomenijo nekaj prijetnega. Lahko si tudi to zapisuješ v svoj dnevnik, na primer vsak dan napišeš 5 stvari, za katere si hvaležna, s tem da naj bo vsak dan druga stvar (naj se torej ne ponavljajo). S tem boš svoje dojemanje in opažanja iz okolice preusmerila v zavestno iskanje pozitivnih stvari. 

Prav tako bi bilo dobro, da se o teh zadevah pogovoriš z nekom, lahko s šolsko svetovalno delavko, družinskim članom ali pa prijateljico. Pomembno je namreč, da teh stvari ne zadržuješ v sebi oziroma jih ne potlačuješ, saj si lahko s tem nakopaš še več nekega dodatnega stresa na dolgi rok. Dovoli si, da se razbremeniš s pogovorom. 

V kolikor bi še naprej doživljala praznino, žalost ali težnjo po samopoškodovanju pa ti svetujem tudi, da poiščeš pomoč strokovnjaka, napotnico zanje dobiš pri osebnem zdravniku. Če imaš res krizo, lahko tudi brez napotnice greš na otroško psihiatrijo oziroma Center za mentalno zdravje, kot ga imenujejo v Ljubljani, po drugih krajih se pa tudi pojavlja ime Center za duševno zdravje. Vem, da to zahteva dodatno mero poguma, a je hkrati tudi dodaten korak, da poskrbiš zase. 

Nenazadnje pa je pomembno, da nisi preveč stroga do sebe. Vsi imamo kdaj kak slab dan in pomembno je, da si takrat ne delamo še večjih težav s tem, ko imamo previsoka pričakovanja sami do sebe. Takrat je ključno, da smo do sebe nežni in prijazni. To je dobra naložba za še več dobrih dni. Vse, kaj doživljaš, je razumljivo in mnogi se počutijo tako, četudi o tem ne govorijo. 

Upam, da sem ti pomagala, sicer pa nam še piši. Tvoja čustva so pomembna in prav je, da jih razumeš. 

Mojca Lapi, mag. prof. pedagogike