icant

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena, 

hvala za tvoje iskreno sporočilo. Pišeš, da si ljubosumna na ljudi, ki so v stiski, obenem pa poročaš, da si v stiski tudi sama. Poročaš, da hrepeniš po tem, da bi ljudje do tebe čutili usmiljenje – tako zelo, da se samopoškoduješ, eksperimentiraš z zdravili in razmišljaš o samomoru. Sem te pravilno razumela?

Lahko da se motim, a ob branju tvojega pisma imam vtis, da je tvoje hrepenenje po usmiljenju pravzaprav hrepenenje po pozornosti: po tem, da si opažena, slišana, dojeta kot vredna. V zvezi s tem se sprašujem, kdo so pomembni ljudje v tvojem življenju, kakšna sporočila o sebi dobivaš od njih in kaj točno je tisto, kar očitno pogrešaš in po čemer hrepeniš. Vsi ljudje imamo potrebo po tem, da se počutimo vredne, pomembne in ljubljene. Kadar te naše potrebe niso zadovoljene, se počutimo odtujeno, prazno, brez smisla – in takrat pozornost pogosto iščemo na načine, ki za nas niso dobri. Zelo bi me zanimalo več o tvoji potrebi, da v ljudeh vzbujaš usmiljenje. Sama jo berem kot potrebo po pozornosti in po potrditvah. Imam prav? Morda mi lahko več napišeš tudi o tem, kdaj in v katerih odnosih se počutiš dobro: sprejeto in potrjeno. 

Praviš, da imaš strokovno pomoč, vendar pa ne pomaga. V zvezi s tem me zanima, ali psihiatrinja in psihoterapevtka vesta za tvoje samomorilne misli. Če ne, te močno spodbujam, da se z njima – ali z eno od njiju – o tem pogovoriš. Verjamem, da je tako osebne stvari lažje deliti na anonimnem forumu, a to, da zmoreš takšne zadeve postopno povedati tudi v živo, je ključ do tega, da ti bo postopno bolje in da ti bosta lahko strokovnjakinji pomagali. 

Skrbi me zate in želim si, da bi ti lahko nekako dokazala, da si vredna in edinstvena. A žal si lahko to dokažeš le sama. Vem, da se to bere kot kliše, ki si ga slišala že velikokrat, a je še kako res: postopno učenje prijaznega shajanja s seboj  - spoznavanje, da si v redu in da si dovolj, kakršna si, je pot do tega, da te bodo spoštovali tudi drugi. Morda so ti pri tem lahko v pomoč tudi zvočni posnetki za samopomoč, ki jih najdeš na portalu To sem jaz.

In prosim, oglasi se še. Pričakujem tvoj odziv, do takrat pa močno držim pesti zate.

dr. Katja Košir, univ. dipl. psihologinja

Odgovor svetovalke:

Zdravo,

hvala, da si se ponovno oglasila. Razumem, da te tvoja potreba po tem, da bi te drugi pomilovali in da bi se jim smilila, bega. Dobro se mi zdi, da bi to svojo potrebo rada bolje razumela, saj je to edini način, da se boš zmogla z njo spoprijeti na način, ki ti bo omogočal vstopati v vzajemno zadovoljujoče odnose z drugimi. Od mene si želiš razlago oziroma celo diagnozo. V zvezi s tem te moram razočarati. Diagnoze, povezane s težavami v duševnem zdravju, so samo načini, kako popredalčkamo zelo kompleksne in raznolike težave in stiske. Postavi jih lahko samo izkušen strokovnjak in sicer na osnovi poglobljenega poznavanja posameznika. Zagotovo tvoje iskanje in vzbujanje pozornosti na načine, ki naj bi v drugih vzbudili sočutje ali pomilovanje, ni dober način vstopanja v odnose in na dolgi rok ne more voditi v kakovostne odnose, saj vključuje poskus manipuliranja s čustvi drugih. To včasih do neke mere počnemo vsi, ni pa dobro, da to postane naš stalen vzorec vedenja v odnosih, saj onemogoča pristno čustveno bližino in povezanost in na dolgi rok zagotovo ne prinaša zadovoljstva. Poleg tega je zate škodljiva, saj se vedeš tvegano in se izpostavljaš nevarnostim.

Kaj torej narediti? Super je, da si svojo potrebo prepoznala in da jo želiš raziskati in razumeti. Redni stiki s psihiatrinjo in psihoterapevtko predstavljajo idealen način, ki omogoča, da poskušaš to svojo potrebo bolje razumeti. Obenem bi bilo dobro, da je pri sebi ne spodbujaš, ampak jo poskušaš razumeti, sprejeti, obenem pa nadzorovati njeno izražanje. Ljudje imamo nekaj vpliva na to, v kakšne osebnosti se bomo razvili, saj imamo nekaj nadzora nad tem, kako se bomo obnašali v odnosih in kakšne vedenjske vzorce bomo pri sebi krepili. Kako? Ne z zanikanjem svojega doživljanja, ampak z ozaveščanjem, kaj doživljamo, ter s sprejemanjem tega. Vsa naša doživljanja so ok, niso pa ok vsa vedenja. Ali lahko sprejmeš, da si ljubosumna na ljudi v stiski, in se obenem odločiš brzdati svojo željo, da bi bila tudi ti z izkazovanjem znakov stiske pri drugih deležna usmiljenja?

Prikimavam ti tudi, da so želje po samomoru in samopoškodovanju zelo resne – ravno zato je pomembno, da se o njih pogovarjaš s strokovnjakinjama, s katerima se redno srečuješ.

Srečno,

dr. Katja Košir, univ. dipl. psihologinja