i lost myself

Najprej bi rada začela z lifestory-jem... Na kratko: Brat me je spolno zlorablou od 9-12 leta...(ubistvu me je prepriču, v to, da mi je blo tud usec ucasih, ampak je biu vecinoma agresiven itd.) starši niso vedel... en dan pred 12 rojstnim dnevom je mami zvedla za vse to in ko sm ji use povedala mi je mogla oblubt da nebo povedala nobenmu... ampk je na moj rojstni dan ´confrontala´ mojga brata in use povedala tud mojmu (agresivnemu) fotru.  zj mam flashbacke od usega skup in sanje u katerih se use ponavla nevem zakj, in random panic attacke mam in se mi od usega skup ze kr mesa... za use sm povedala svoji tabols prjatlci, ampak me je tud ona betrayala na nek nacin, kr je ignorirala use skp (ko sm ji povedala je poslusala itd. ampak od tkrt naprej se pretvarja ko da se nc ni zgodil...) tk da sm napou obupala... takrt sm zacela z samomorilnimi mislimi... na zacetki sam mau... pa ce nadaljujemo z mojo familijo: moj brt me je spoln zlorablu, ampak je biu in se vedno je ´zlati otrocicek´ , moja mami, ki je toxic pa tud agresiuna, pa moj fotr ki je zlo agresivn in ce neki ´ni po njegovo´ znori, in ucasih ga se podzigam, ceprou vem da nebi smela ampak zj ko razmislam opazm, da sm izkoriscala use slabo kar se mi je dogajal zato d sm se bols pocutla... ko me je brat posiljevau sm mu cedalje manjkrat rekla ne, sam zto, da bi bolj trpela kr je blo to na nek nacin tolazba...pr fotri isto...podzigam ga, zato da me se bol tepe, da gre prek useh mej, zto kr se pretepena pocutm bols oz. potolazeno. u sol me tud zajebavajo in u sol je hell... tud ucitli me nemarajo... to je moj bl cudn razlozen lajf... zj pa na ´tabolsi deu´ Zacela sm razmislat. nism bla vec otrok k se pusti posilevat pa tepst. zacela sm iskat tolazbo u tem kar mam- seks pa d me nekdo tepe...  ampak sm se tega tud sramovala... hotla sm se kaznovat kr u tem uzivam... tk sm zacela s stradanjem... nism sla spat za vec dni... rezala sm se ful... hotla sm poiskat pomoc, ampak doma je ni, u soli pa tud ne... prjatlou tapravih vec nimam... ubistvu sm ze obupala... tkrat sm zacela razmislat o samomoru. nism vec vidla resitve, ampak pol sm spoznala fanta, ki je hodu na isto solo (zj vec ne), 3 leta starejsi... on je mene poznau zarad brata, js pa njega ne, ampak to me ni skrbel... pogovarjala sma se ful.. nism bla u njega sploh nc, sam prjatla sva bla in sva se kr, njemu sm povedla za agresivnega fotra in mami, za tisto z bratom pa ne kr pol vrjetno nebi hotu bit moj frend...z njem sm se pogovarjala cele noci, in tko ga mam rada ampak nism u njega... sam edina oseba u mojmu lajfu je in trenutno je edini razlog da se zivim... tega mu nisem povedla.. se kr se pogovarjama, ampak zrd usega skup doma in u sol, in zrd flashbackou in res usega, tezko je razlot, ampak familijo boli k* zame, frende u sol tud, ucitle tud, usm sm u nadlego in razn tega fanta ni nobenga ka bi ga dejansk skrbel zame, in zadne case razmislam o samomoru... nevem ka naj, kr se na nobenga nemorm zanest, sama pa tud vec nemorem...

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena. 

Veliko vsega je v tvojih mislih, iz prebranega je zelo občutiti tvojo stisko. Zato te lepo prosim, da odideš do osebne zdravnice in ji predstaviš svoje probleme. Zate bi bila nujna redna kliničnopsihološka/psihoterapevtska obravnava, ki jo lahko dobiš v bližnjem zdravstvenem domu. Sicer ne vem iz kje prihajaš, ampak zagotovo imajo zaposlenega kakšnega psihologa v tvojem kraju oziroma vsaj v bližnji okolici.

Vsekakor se obrni na osebnega zdravnika, on pa te bo ustrezno napotil dalje.

Ti je to sprejemljiv predlog? Če ne, te prosim, da se še javiš tu, pa bomo skupaj našli ustrezno obliko pomoči zate. 

Lep pozdrav, Tina Rzeničnik Uršič, mag. psih. 

Tina Rzeničnik Uršič, mag. psihologije

 

Hvala za odgovor...  no, nevem, ce bi mi starsi to omogocl... itk ne zastopjo, ker doma je ocitno da nism okej, in ker vejo, da so sami krivi za to, bi hotl use skp prikrit, ce pa je moznost da sama poiscem pomoc, pa sm pripraulena karkol narest, doklr starsi o tem ne vejo... no sej zato sem pa tud tle... hvala

Odgovor svetovalke:

Lahko odideš sama do osebne zdravnice. 

Lep pozdrav,

Tina Rzeničnik Uršič, mag. psihologije

Se opravicujem za nadlego, ampak nevem kako kej gre, ali se je treba narocit, oz. nevem nc o tem ka je treba narest... doma je pa use se hujs, in nevem ka nj... 

hvala

Hey lost girl! Tudi jaz bi ti svetovala, da poiščeš pomoč pri svoji osebni zdravnici, ki verjamem, da ti bo pomagala najti pravo pot kako se zopet najti! Zaslužiš si neskončno več dobrega, kot pa to, kar si napisala, da si morala doživeti! 

Ko sem bila jaz stara 13 let ( zdaj sem veliko starejša) sem zapadla v depresijo in ker se takrat s starši nisem razumela, sem se obrnila na svojo zdravnico, ki mi je pomagala! Nikoli ne bom pozabila kako je bila prijazna in dejansko mi je pomagala ven iz depresije v tistem obdobju. Včasih nažalost družina ni v oporo, vendar obstajajo še dobri ljudje na svetu, ki ti lahko pomagajo!  Srečno in verjamem, da ti bo uspelo!  P.

Hvala za vse odgovore, bom poskusla poslat mail pa bom vidla kako naprej, hvala se enkrat