Hujsanje..nujno cim prej

Odgovor svetovalke:

Draga Sija.

Slišim te. Ves čas te je zelo strah in hkrati si želiš samo miru in obvladljivosti - lastnega telesa in tega, kako te doživljajo drugi, drži?

Za tem strahom in potrebo po absolutnem nadzoru je običajno nekaj globljega ali bolj akutnega. Si pripravljena iti v smer raziskovanja tega? Prej ali slej te to čaka, saj je to edini gotov način, da razrešiš notranjo stisko, ki te je porinila v obsedeno ukvarjanje s telesom in hrano. Če ja, te spodbujam, da se obrneš na ustrezno pomoč. Morda za začetek na šolsko svetovalno delavko.

Lahko se odločiš tudi za pogovor v organizacijah, kjer se ukvarjajo prav s tem. Pomoč je brezplačna in nanje se obrneš lahko sama, brez vednosti kogarkoli. Muza, Društvo Svetovalni svet in Mea Vita so tri, ki jih najpogosteje priporočim (odvisno tudi od načina in lokacije obravnave).

Lahko za začetek poskuš tudi z mano. Če bi sedela pred menoj, bi te vprašala: Kdaj se je to začelo? Kaj se je takrat dogajalo okoli tebe (ali tik pred tem)? Česa in koga ti trenutno v življenju manjka? Katera čustva prevladujejo v tvojem običajnem dnevu? Kaj še - poleg odrekanja hrani - ti daje moč?

Tudi če še nisi pripravljena na raziskovanje tega, so stvari, ki jih lahko narediš takoj. Prva je - najlažja in hkrati najtežja - da iz rok preprosto spustiš potrebo po obvladovanju tega, kaj si o tebi mislijo drugi. Na to žal nimamo vpliva. Pika. Ne pravim, da nam mora biti povsem vseeno (to je tudi nemogoče in nekoristno), ampak morda si lahko pomagaš s prigovarjanjem sama sebi: "Drugi si bodo o meni mislili, kar si sami želijo - ne, kar bi si želela jaz."

S teboj delim tudi znano dejstvo, da drugi o nas premišljujejo občutno manj, kot mislimo - veliko več časa premišljujejo sami o sebi in zelo verjetno jih skrbi podobno kot nas (sploh v obdobju adolescence!).

Zdaj pa k hrani in kilogramom. Sama vsekakor zagovarjam prizadevanje za namerno vzdrževanje določene telesne teže. Živimo v okolju, kjer nam je ves čas na voljo ekstremno okusna, a ne prav hranljiva in visokokalorična hrana - ki za povrh še ni dovolj nasitna (zato, da jo kupimo in pojemo še več - za biznis gre). Pred 50 in več leti so imeli ljudje mnogo manj skušnjav na vsakem koraku, kot jih imamo mi danes. Pa vendar, to ne pomeni, da moramo šteti sleherno kalorijo, se odrekati sleherni skušnjavi, nikoli počivati in da moramo vzdrževati težo do grama natančno!

Zdrava teža je v prvi vrsti teža, ki ni ne previsoka, a niti ne prenizka. Prenizka teža je za zdravje podobno nevarna kot previsoka, lahko celo bolj! Na to mlada dekleta v želji po suhosti pogosto rade preslišijo. Celo bolj zdravo je imeti kakšen kilogram na zalogi kot imeti še zdravo, a vendar zelo nizko težo. Dalje, zdrava teža ni točno določena točka, ampak je razpon, ker pri normalnem človeku teža ves čas niha! Nihanje za 2 kg gor ali dol je še vse normalen del presnove, sploh pri ženskah, ker imamo menstrualni ciklus. Ker smo ljudje večinoma iz vode, je nemogoče, da bi vsak dan tehtali enako - tudi če vsak dan jemo do pičice enako, se do pičice enako gibamo in do pičice enako spimo. Si to vedela?

Predvsem pa ne gre toliko za težo, kot gre za telesno sestavo. Ko človek strada in hitro izgublja kilograme, v prvi vrsti izgublja vodo in - mišice. Mišice so eden od najpomembnejših organov na telesu in izguba le-teh je mnogo bolj tvegana kot izguba maščobe. Tudi določen odstotek maščobe prav tako nujno potrebujemo in ta ni tako nizek, kot ga vidimo na telesih manekenk ali profesionalnih bodybuilderk - vse te osebe so profesionalno podhranjenje in daleč od ravnovesja, ki ga potrebujemo za zdravo in normalno funkcioniranje.

Hičeš biti zdravo vitka? Okej. Ampak potem začni nazaj normalno jesti. Povečaj vnos beljakovin, privošči si dovolj ogljikovih hidratov, ne pozabi na zdrave maščobe (rastlinska olja, oreščki, morske ribe ...) in seveda dovolj zelenjave in sadja. In čim prej v telovadnico k utežem. To je najboljša naložba v stabilnost teže, ravnovesje hormonov, dobro počutje in - posledično - izgled, vreden zavidanja. ;)

Anoreksija je past, ki nikoli ne more imeti pozitivnega izida. Konča se bodisi s povrnitvijo teže bodisi s smrtjo. Žal. Nikoli ni zadovoljna z določeno težo in vedno hoče izgubiti še malo in še malo. V najboljšem primeru pomeni dolga leta vzdrževanja podhranjenosti, kar pa prav tako ne poteka "v miru". To namreč spremljajo konstantne kronične in zelo zoprne težave, kot so zaprtost, podhlajenost, motnje srčnega ritma, nespečnost, vrtoglavice, izguba energije za karkoli, nezmožnost normalnega šolanja ali dela, pogosto obiskovanje specialistov in hospitalizacije in še bi lahko naštevala. Večina kroničnih anoreksičark konča osamljeno, priklenjenih na dom, brez prijateljev in nobena ne dočaka pričakovane življenjske dobe za ženske. Zelo žalostna slika, skratka.

Vem, na začetku je "luštno" - kilogrami kar letijo stran, počutje je "angelsko", komplimenti kapljajo z vseh strani ... ampak spirala navzdol sledi zelo hitro in zelo zelo težko jo je obrniti nazaj navzgor. Resno mislim.

Dogodek v šoli je bil bržkone izpeljan v dobri veri. Morda je celo res, kar si pomislila sama. Če to drži, te spobujam, da to poskušaš vzeti kot izraz iskrene skrbi. Sicer to ni najbolj ustrezen način predstavljanja tovrstnih problematik v razredu. Predvsem ker se na ta način lahko nehote koga izpostavi, tudi če ta ni poimenovan. Žal mi je, da se je to zgodilo, ampak še enkrat - prepričana sem, da je bilo dobronamerno.

Dobronameren pa je tudi moj odgovor in upam, da si v njem dobila kaj koristnega zase. Vsekakor lahko še pišeš in še kaj vprašaš. :)

Topel pozdrav,

Maruša Bertoncelj, univ. dipl. socialna pedagoginja