hujšanje

Odgovor svetovalke:

Draga Piki,

nadvse me veseli, da so ti članki in odgovori na naši strani všeč in da v njih večkrat najdeš kaj koristnega, še bolj pa sem vesela, da si se odločila tudi sama zbrati pogum in mi pisala. Z veseljem poklepetam s teboj in skupaj poiščeva rešitev za tvoje težave. Praviš namreč, da si pred letom dni pričela s hujšanjem v želji po oblikovanju telesa, izgubi telesne teže in ravnem trebuščku. Hujšanje je, kot opisuješ, sicer "uspelo", a te je pričelo nadvse obremenjevati, te omejevati v vsakdanjem življenju, kar so opazili tudi starši in prijatelji, in kar je najbolj pomembno - to si opazila tudi sama. 

Naj ti najprej povem, da sem, ko prebiram tvoje pisanje, nate zelo ponosna! Naredila si težak, a zelo pomemben korak - prepoznala si svojo težavo in se sama odločila, da jo moraš pričeti čim prej pričeti reševati, dokler je še čas. Za to ti iskreno čestitam in verjamem, da si na dobri poti, da ti uspe.

Izračunala sem tvoj ITM (za 178 cm in 57 kg), ki znaša 18.6, kar pomeni, da se nahajaš na meji podhranjenosti. Tako je tvoja odločitev, da se vrneš na normalne tirnice življenja in se ponovno pričneš normalno prehranjevati, zelo dobra! Seveda pa se moraš ob tem zavedati, da je vsaka sprememba v življenju težka in da se boš na poti soočila z več izzivi. Svetovala bi ti, da pričneš počasi, da ti teža ne narašča prehitro (saj se boš, kot si napisala sama, ob tem še bolj obremenjevala), hkrati pa se bo tvoje telo, ki je bilo v zadnjem letu deležno manj hrane, nanjo moralo postopoma ponovno navaditi. Tako ni potrebe (in niti ni dobro zate), da bi se sedaj pričela "basati" s čipsom, bonboni, tortami itd. Bolj smiselno je, da počasi večaš količino hrane, ki jo poješ sedaj, in dodajaš v prehrano živila, ki si si jih v zadnjem letu omejila in jih imaš rada. Kruh z namazi, za katerega omenjaš, da si ga pripravljala zgolj za bližnje, je odličen obrok za zajtrk ali večerjo - morda prični s tem in ga pripravi tudi zase, tudi sladoled v poletnih dneh se res prileže. ;) 

Sama vedno rada rečem, da je zmernost boljša od vseh ekstremov v eni ali drugi smeri. Zmerna prehrana, v katero vključiš dovolj sadja, zelenjave, ogljikovih hidratov (kruh, testenine, riž ...), beljakovin (meso in mlečni izdelki) in omejeno količino maščob, je najboljša izbira. Ob tem ni nič narobe, če si v zmernih količinah privoščiš tudi kakšen posladek, košček čokolade, sladoled ali čips. Seveda ne bo dobro zate, če greš sedaj v drug ekstrem, in občasni posladki prerasejo v glavno hrano, ki jo zaužiješ - a v vseh drugih primerih s tem ne bo nič narobe! Sprašuješ, kje začeti - jaz bi rekla, da pri tistem, kar te najbolj mika in si zadnje leto najbolj pogrešala. Kaj rada skuhaš drugim in si odrekla sebi? Kaj bi si želela pripraviti? Razmisli, skuhaj in uživaj.

Je pa dejstvo, ne bom ti lagala, da bo iz čustvenega vidika proces naporen. Sliši se enostavno, ko rečem, da le vzemi ljubo hrano, ki si se ji odrekla, in začni jesti. A v resnici vem, da ni tako lahko, saj si v zadnjem letu zapadla v začaran krog skrbi za svoj izgled, odrekanja hrani in slabe vesti ob hranjenju. In normalno je, da se bo, ko boš ponovno poskusila kaj več pojesti (in normalno, pridobila nazaj tudi kakšen kilogram) občutek krivde pojavil. V ta namen bi bilo dobro, da ti na tej poti sprememb nekdo stoji ob strani. Seveda je pomembno, da imaš podporo staršev, tudi dobrih prijateljev, ki jim lahko zaupaš, zato bi ti svetovala, da se z njimi o tem pogovoriš, jim pojasniš svojo stisko in jih prosiš za razumevanje in podporo. Bi šlo? Dobro pa bi bilo, če imaš možnost in bi bila pripravljena sprejeti tudi strokovno pomoč, da se s starši obrnete na tvojo osebno zdravnico, ki ti lahko da napotnico za psihiatrično obravnavo, obstajajo sicer tudi možnosti samoplačniškega psihološkega svetovanja, pri čemer pa je pomembno, da poiščeš pravega strokovnjaka, ki ti bo znal pomagati in je strokovno ustrezno podkovan. Kaj meniš o tej opciji, bi jo bila pripravljena sprejeti?

Kot praviš tudi sama, ni smiselno in ni nobene potrebe, da celo življenje živiš kot sedaj, v odrekanju, konstantni skrbi in "samokritiziranju". Ne bi bilo lepo, če bi lahko ponovno uživala v koščku čokolade ali sladoledu na vroč poletni dan? In prav je, da si vrneš to veselje in svobodo v svojem življenju - to si namreč zaslužiš! Ko boš ponovno pričela z normalnih prehranjevanjem, se bodo zmanjšale tudi tvoje zdravstvene težave, dobila boš menstruacijo in v prihodnosti, ko boš želela, boš lahko imela tudi družino. In to s partnerjem, ki te bo sprejel takšno, kot si, tudi če trebuh ne bo raven kot deska in če prsi ne bodo nadvse velike. Draga Piki, naj te razočaram, nihče ni popoln, noben trebuh popolnoma raven, nobena zadnjica idealno oblikovana. Verjamem, da se ti sedaj tako zdi, posebej v poplavi socialnih omrežij, ki nam večkrat dajo občutek, da so na njih vsi popolni, lepi in idealnih postav - a verjemi, realnost je drugačna. Res bi rada, da se tega zaveš in da si dovoliš uživati življenje in mladost, ki je pred tabo, brez obremenjenosti z videzom. Vem, da ni enostavno, a verjemi mi, da bo vredno. Postava in videz sta nenazadnje prehodna, duševno zdravje, svoboda, zdravje, družina in ljudje, okoli tebe, ki te sprejemajo, takšno kot si, pa ostanejo za življenje. 

Piki, vabljena, da se ponovno oglasiš z vprašanji, dvomi, in da ostaneva v kontaktu tudi naprej na tvoji poti. Če te še karkoli zanima ali kaj potrebuješ, bom tu zate. Verjamem vate, da si na dobri poti k spremembi, in ne dvomim, da boš pri tem uspešna.

Pošiljam ti topel (ali raje hladen, v teh vročih poletnih dneh) objem in te lepo pozdravljam,

Tara Ledinek, dr.med., specializantka javnega zdravja