Hud strah pred vožnjo avtomobila

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena,

rada se ti bi zahvalila, ker si tako iskreno opisala, kaj se ti dogaja. Ob tvojem zapisu sem dobila občutek, da te ne obremenjuje samo strah pred vožnjo, ampak še nekaj drugega. Morda tudi to, da sama ne razumeš povsem, od kod prihaja in zakaj je strah tako močen. Napisala si tudi, da veš, da se ti v prometu ni zgodilo nič posebej slabega, da danes tudi že precej dobro voziš, tvoje telo pa se kljub temu na vožnjo oziroma že samo misel nanjo odzove intenzivno. Verjamem, da je težko, ko v mislih veš, da zmoreš, občutki v tebi pa temu nasprotujejo. 

Ob tvojem zapisu sem se vprašala, ali je trenutno v ospredju še vedno predvsem strah pred samo vožnjo ali je tukaj zraven še vse drugo, kar si opisala. Morda ti lahko pomaga ta strah bolje razumeti, če razmisliš, kaj strah zate pomeni. Na primer kaj se zgodi med običajno uro vožnje? Si tudi takrat močno prestrašena ali se lahko po nekaj časa sprostiš in osredotočiš na vožnjo? Kaj pa se spremeni, ko pomisliš na izpit? Morda lahko poskusiš ujeti tudi prvo misel, ki se takrat pojavi - te je strah, da boš naredila napako, da te bo preplavila panika, da izpita ne boš opravila, da ti bo novembra vse poteklo ali česa drugega? Včasih pomaga stvari bolje razumeti že to, da jih razdelimo na dele in skušamo psotopoma razumeti, s čim se spopadamo. 

Tudi za močan strah ni nujno, da se je pred njim zgodilo nekaj hudega, na primer prometna nesreča. Strah se lahko postopoma okrepi tudi drugače. Če nas je neke situacije zelo strah in se ji nekaj časa izogibamo, ob umiku sicer začutimo olajšanje, hkrati pa imamo manj priložnosti izkusiti, da situacijo lahko obvladamo. To izogibanje pa lahko potem ta strah še le okrepi. Sama si nekaj podobnega že opazila med letom, ko nisi vozila. Zato se mi zdi pomembno, da se spomniš tudi drugega vidika. Zadnjega pol leta ponovno voziš, pri vožnji vztrajaš in sama praviš, da se je stanje nekoliko izboljšalo. Strah torej še obstaja, vendar se je nekaj vendarle že spremenilo.

Morda bi bilo zato do izpita bolj smiselno spremljati majhne spremembe kot pa pričakovati, da mora strah povsem izginiti. Po posamezni vožnji lahko na primer razmisliš, česa me je bilo danes najbolj strah, kaj sem kljub temu zmogla in ali se je strah med vožnjo kaj spremenil? Kaj ti je do zdaj pomagalo vsaj nekoliko – več vaje, miren inštruktor, poznavanje poti, dihanje, pogovor pred vožnjo? Če še nisi, lahko tudi inštruktorju poveš, kako močno doživljaš izpit. Morda lahko skupaj ugotovita, v katerih situacijah si že samozavestnejša in katere bi bilo dobro še nekoliko vaditi.

Pred vožnjo lahko poskusiš tudi s počasnim dihanjem ali katero drugo sprostitveno vajo, predvsem kot pomoč, da umiriš telo. Med samo vožnjo pa lahko poskusiš narediti kaj, da ti misli ne uhajajo na tvoj strah pred izpitom. Npr. lahko poskusiš pozornost vračati na tisto, kar je trenutno pred tabo, naslednji ovinek, prometni znak, ogledalo, razdaljo. Pri tem cilj ni, da te ne bi bilo na izpitu nič strah, ampak bolj to, da dovoliš, da te je lahko strah in vseeno poskusiš narediti naslednjo stvar, ki jo znaš. 

Razumem tudi, zakaj ti besede staršev, da »pretiravaš« in da boš izpit zagotovo naredila, ne pomagajo prav dosti. Verjetno te želijo pomiriti, vendar se močan strah težko zmanjša samo zato, ker nam nekdo pove, da se nimamo česa bati. Kaj bi od njiju pravzaprav potrebovala, ko te zagrabi panika? Da te samo poslušata? Da gresta s tabo čez to, česa te je strah? Da ti pomagata pri iskanju podpore? Morda jima lahko tudi sama poveš, kaj bi ti v takšnih trenutkih bolj pomagalo kot zagotovilo, da boš izpit zagotovo opravila.

Pomembno pa se mi zdi nasloviti tudi zadnji del tvojega sporočila. Poleg strahu pred vožnjo omenjaš hud stres, vsiljive misli, depresivno razpoloženje ter pogosto praskanje in ščipanje kože. Tukaj bi te rada malo bolje razumela. Kako dolgo se ti to dogaja? Se je pojavilo skupaj s pritiskom glede izpita ali je bilo prisotno že prej? Kaj zate pomenijo vsiljive misli in depresivno razpoloženje, kako se to pri tebi kaže? Kako močno vse skupaj vpliva na tvoje vsakdanje življenje, spanje, šolo, odnose ali stvari, ki jih sicer rada počneš? In ali imaš trenutno koga, s komer se o teh stvareh lahko zares pogovoriš?

Sprašujem zato, ker morda ni treba vsega pripisati samo vožnji. Možno je tudi, da si trenutno nasploh pod precejšnjim pritiskom ali obremnenjena še s čim drugim in se to ob vožnji še dodatno okrepi. Če bi ugotovila, da te vse to še precej obremenjuje tudi zunaj vožnje, bi bila ena od možnosti tudi pogovor s kom drugim, morda s svetovalno službo na tvoji šoli ali kom drugim? To ne pomeni, da sama ne zmoreš, ampak kot možnost, da skupaj z nekom nekoliko bolje raziščeš, kaj se dogaja in kaj bi ti lahko pomagalo. Če za tak pogovor še nisi pripravljena, je lahko prvi korak tudi pogovor z nekom odraslim, ki mu zaupaš.

Predvsem pa se mi zdi pomembno, da septembrske glavne vožnje ne spremeniš v dokaz tega, ali si sposobna voziti ali ne. En izpit tega ne more povedati. Že sama opažaš, da danes voziš bolje kot pred časom, čeprav strah še ni izginil.  Verjamem pa da je težko ob misli, da bi mogla iti potem od začetka. Morda je zato za naslednje tedne bolj koristno, da poskrbiš zase, v smislu, kaj potrebujem, da bo strah dovolj obvladljiv, da lahko kljub njemu nadaljujem?

Če želiš, se mi lahko še oglasiš in napišeš malo več o tvojih stiskah. Tako bova lahko skupaj lažje razumeli, kaj te trenutno najbolj obremenjuje in kaj bi ti lahko pomagalo.

Sicer pa ti želim lepe zadnje dni počitnic in držim pesti za čim mirnejše vožnje.

Ida Vraničar, dipl. psihologinja (UN)

Pozdravljena,

svetovalka ni pozabila nate in ti bo pripravila odgovor. V vmesnem času te vabimo, da se sprehodiš skozi priročnik o tesnobi in modulu, ki ti lahko pomaga umiriti tesnobne misli.

Prijazen pozdrav iz uredništva

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena,

hvala, ker si se ponovno oglasila in mi zaupala še nekoliko več o tem, kaj vse se ti trenutno dogaja. Zdaj bolje razumem tudi to, kaj je v ozadju tvojega strahu pred izpitom. Jasno je, da vožnja sicer predstavlja velik trenutni pritisk, vendar najbrž ni edina stvar, ki te obremenjuje. Kot da se je v zadnjem času nabralo toliko različnih skrbi in napetosti, da je izpit postal še ena stvar, ob kateri se vse skupaj zelo hitro sproži in dobi dodatno težo. Predstvaljam si, da ti je ob vsem tem lahko zelo težko.

Glede vožnje se mi zdi pomembno nekaj, kar si pravzaprav že sama precej dobro opazila. Ni te strah samo tega, kako boš vozila na izpitu, ampak predvsem to, kaj vse bi zate pomenilo, če ga ne bi opravila. Morda občutek, da si uspeha ne smeš privoščiti? Ena misel Kaj če mi ne uspe hitro odpre nove misli, kot so dodatni stroški, čas, časovni roki, obveznosti 4. letnika, sprejemni izpiti, razočaranje staršev itn. Tako mi je precej bolj razumljivo, zakaj že sama misel na izpit v tebi sproži toliko napetosti. Občutek imam, da si pod pritiskom, da mora izpit uspeti, sicer se bo vse podrlo. In takšen pritisk lahko strah pred samo vožnjo še dodatno okrepi.

Morda je zato pred izpitom smiselno razmisliti tudi o tem, kaj bi ti pomagalo zmanjšati prav ta občutek »moram narediti, druge možnosti ni«. Morda lahko poskusiš opaziti prav ta trenutek, ko se misel na izpit spremeni v celoten scenarij vseh teh skrbi. Takrat se lahko vprašaš, kaj se dejansko dogaja zdaj in kaj je nekaj, česar me je strah, da bi se lahko zgodilo pozneje? Trenutno dejstvo je na primer, da si opravila pregledno vožnjo in ti je inštruktor povedal, da bi bila s takšno vožnjo na izpitu uspešna. To seveda ne pomeni, da ti lahko kdorkoli zagotovi, kako bo potekal izpit, pomeni pa, da imaš konkreten dokaz, da znaš voziti dovolj dobro, tudi če se ob misli na izpit počutiš drugače. Bi ti pomagalo, da se z inštruktorjem konkretno pogovoriš tudi o tem, kaj bi dejansko sledilo, če izpita ne bi opravila? Katere stvari bi morala ponoviti, koliko časa bi imela in katere možnosti bi imela? Ne zato, ker pričakujemo neuspeh, ampak ker je včasih najhujši ravno občutek neke velike neznanke. Podobno bi se lahko s starši pogovorila o tistem delu, ki te očitno precej teži - ali bi bili res razočarani nad tabo, če ti prvič ne bi uspelo, ali je to predvsem nekaj, česar se bojiš ti? Kaj bi v takem primeru dejansko pričakovali od tebe? Morda bi ti že bolj jasni odgovori na ta vprašanja odvzeli vsaj del pritiska.

Hkrati se mi zdi pomembno, da se zavedaš še nečesa. Izpit je pomemben in seveda si ga želiš opraviti, vendar ni preizkus tvoje vrednosti ali tega, ali boš zmogla četrti letnik in sprejemne izpite. Če ga opraviš, super. Če ga ne, bo to neprijetno in bo verjetno zahtevalo nekaj dodatnega časa in energije, ne pomeni pa, da si razočarala ljudi okoli sebe ali da ti je zaradi tega spodletelo tudi pri vsem drugem. 

Bolj pa bi se rada ustavila pri drugem delu tvojega sporočila, saj imam občutek, da se tvoja stiska ne vrti več samo okoli vožnje. Poleg izpita te že nekaj časa obremenjujejo tudi drugi pritiski in težke misli, ob večji napetosti pa posežeš tudi po praskanju in ščipanju, ker ti to za trenutek prinese olajšanje. Ob vsem tem mi je precej bolj razumljivo, zakaj se vse vsakodnevne obveznosti lahko zdijo preveč. 

Zdi se mi tudi, da se že kar dolgo trudiš ugotoviti, kaj se s tabo dogaja in kako bi si lahko pomagala. Sama razmišljaš o anksioznosti, starši to vidijo drugače, poskušaš biti pozitivna in upoštevati nasvete psihologinje, pa se misli in panika kljub temu vračajo. Morda je pomembno, da ti zdaj ni treba sami najti prave razlage ali rešitve. Na daljavo ne morem presoditi, kaj natančno je v ozadju vsega, kar opisuješ, lahko pa vidim, da ti je težko, da to traja že nekaj časa in da precej posega v tvoj vsakdan. To je samo po sebi dovolj dober razlog, da pri tem dobiš podporo. Prav zato se mi zdi zelo pomembno, da si pomoč v preteklosti že poiskala. V preteklosti si že odšla do svetovalne službe, pozneje pa si obiskovala psihologinjo in ob tej podpori tudi opazila določene spremembe. To pomeni, da ti to ni povsem neznano in da že imaš izkušnjo, da ti lahko pogovor in podpora nekoga pomagata. Ali si svetovalno službo oz. s psihologinjo trenutno še v stiku in ali boš lahko k njej hodila tudi naprej? Če je trenutno ne obiskuješ, bi te spodbudila, da razmisliš o ponovnem stiku z njo. Če to ne bi bilo mogoče, pa lahko skupaj s starši ali šolsko svetovalno službo poiščete drugo možnost podpore v živo. Glede na to, koliko se ti trenutno dogaja, se mi zdi pomembno, da imaš nekoga, ki te lahko spremlja dlje časa in s katerim lahko vse te stvari postopoma raziskujeta skupaj. 

Zanima me tudi, koliko od tega, kar si nam zdaj zaupala, tvoja šolska psihologinja že ve. Ali si se z njo že pogovarjala o vsem tem, kar si zaupala meni? Če ne, bi ji bilo dobro povedati nekoliko več, kako si zdaj. Ni treba, da prideš do nje z razlago, kaj ti je ali zakaj se ti to dogaja. Dovolj je, da ji čim bolj iskreno opišeš, kaj se ti dogaja in kako močno te to obremenjuje. Ker te stvari precej posegajo v tvoje počutje in vsakdan, se mi zdi dobro, da jih podrobneje raziščeš z nekom, s komer se lahko o njih pogovarjaš v živo in ki te lahko pri tem spremlja dlje časa.

Razumem tudi, zakaj ti je doma težko razložiti, kaj potrebuješ. Če te preplavlja panika in se ves čas spoprijemaš z neprijetnimi mislimi, je lahko nasvet »pojdi na sprehod« precej daleč od tega, kar jim pravzaprav poskušaš povedati. Verjetno ti želijo pomagati, pa morda ne vedo povsem, kako. Ni treba, da jih prepričaš, ali imaš anksioznost, niti jim ni treba takoj razumeti vsega. Morda jim lahko poveš nekaj zelo konkretnega, na primer: »Ne vem, kako naj razložim, kaj se mi dogaja, vem pa, da me zadnje čase panika preplavlja tudi večkrat na dan, da sem zelo izčrpana in da sama to vedno težje obvladujem. Potrebovala bi več podpore.« Če ti je to težko povedati na glas, jim lahko napišeš sporočilo ali jim pokažeš del tega, kar si napisala nam.

Iz tvojega sporočila sem dobila občutek, da se že dolgo časa zelo trudiš na veliko področjih. Morda naslednji korak zato ni, da se moraš še bolj potruditi in vse obvladati sama, ampak da ponovno vključiš podporo, za katero že veš, da ti je v preteklosti pomagala. Če pa bi se tvoje počutje kadarkoli tako poslabšalo, da bi imela občutek, da sama ne zmoreš več poskrbeti zase ali da bi si lahko resneje škodovala, takrat s tem ne ostani sama, ampak čim prej povej odrasli osebi, ki ji zaupaš. In če čutiš potrebo, se mi lahko ponovno oglasiš. Pomembno je, da najdeš podporo in ne ostaneš s tem sama. 

Držim pesti, tako pri vožnji kot predvsem pri tem, kar se ti trenutno dogaja. 

Ida Vraničar, dipl. psihologinja (UN)