Hranjenje

Odgovor svetovalke:

Hvala, da si zbrala pogum in napisala svoje vprašanje. Slišim, da ti je res težko. Greš na morje, mama pričakuje, da boš jedla pet obrokov na dan, tebi pa se to zdi popolnoma neobvladljivo. Morda imaš celo občutek, da izgubljaš edino stvar, ki si jo imela celo šolsko leto pod nadzorom, in to čisto sama, ne da bi kdo vedel.

Moram pa biti iskrena. Ne morem ti pomagati najti načina, kako ne bi jedla ali kako bi se izognila plavanju. Ne zato, ker te ne bi slišala, ampak ravno zato, ker slišim. Stradanje in samopoškodovanje sta vedenji, ki lahko za kratek čas prineseta občutek nadzora ali olajšanja, dolgoročno pa človeka vedno bolj ujameta v začaran krog in lahko vodita v resne težave. Sčasoma postaneta navada, ki jo je vse težje prekiniti. Ne želim ti pomagati narediti še enega koraka v smer, ki ti škoduje.

Hkrati pa nočem, da ostaneš sama s tem.

Ko začutiš željo po preskakovanju oborokov ali pa čutiš napetost, ki bi jo rada sprostila s samopoškodovanjem, poskusi narediti nekaj preprostega, ker to ni resnična želja, to je val tesnobe. Najprej poimenuj, kaj se dogaja: "Zdaj čutim zelo močno tesnobo. Del mene jo želi utišati s stradanjem ali poškodovanjem." Nato si reci, da boš odločitev odložila za 15 minut. Če zmoreš, podaljšaj, poskusi podaljšati na eno uro. Ne za vedno, samo za nekaj časa.

V tem času naredi nekaj, kar te vrne v stik s telesom, ne da bi se poškodovala. Lahko se stuširaš, držiš kocko ledu, greš na kratek sprehod, zapišeš misli v telefon ali pokličeš nekoga, ki mu zaupaš. Velikokrat najmočnejši val v eni uri vsaj nekoliko popusti, odločitve, ki jih sprejmemo sredi najhujše stiske, pa so pogosto drugačne od tistih, ki jih sprejmemo, ko se ta nekoliko umiri.

To seveda ni rešitev za vse. Tvoja terapevtka ti bo lahko pomagala razumeti, kaj se skriva v ozadju vsega tega. Je pa to lahko način, kako prebrodiš najtežje trenutke do takrat.

To, da si želiš govoriti s svojo terapevtko, mi pove, da en del tebe že ve, da vsega ne zmoreš urediti sama. Zato bi ti res priporočala, da ji pišeš ali jo pokličeš že zdaj in poveš, da potrebuješ pomoč prej, kot je bil dogovorjen termin. Veliko terapevtov v takšnih primerih poskuša najti možnost za krajši pogovor ali hitrejše srečanje.

Do takrat pa razmisli, ali bi lahko vsaj enemu od staršev povedala nekaj iskrenega. Na primer:

"Zadnje mesece imam zelo težaven odnos do hrane in me je tega strah. Rada bi, da mi pomagata, ker sama tega ne zmorem več."

Vem, da se zdi misel, da bi to povedala mami ali očetu, skoraj nemogoča. Ampak mama ti je rekla za pet obrokov zato, ker ji je mar zate, ne zato, ker bi te želela kaznovati. Če bi vedela, kako zelo te je strah, bi morda namesto skrivanja in tihega boja dobila nekoga, ki bi ti stal ob strani. Ni treba, da poveš vse naenkrat. Dovolj je že: "Mami, zadnje čase mi je glede hrane zelo težko in tega me je strah." Ali pa bi ti bilo lažje povedati očetu, mogoče bi ti on lahko pomagal povedati, se pogovoriti z mamo? 

 

Za konec pa še nekaj. To, da si danes napisala to sporočilo, pomeni, da v tebi obstaja del, ki si želi, da bi bilo drugače. Poskusi mu dati priložnost. Ni ti treba vsega rešiti danes in ni ti treba biti popolna. Dovolj je, da narediš en majhen korak proti pomoči. Verjamem, da si zaslužiš podporo in da ti pri tem ni treba ostati sami.

Če želiš o tem še kaj pisati, se oglasi ponovno!

 

 

Tina Jeromen, univ. dipl. psih.