Hrana

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena.

Pohvalno, da si se odločila nam pisati. Verjamem, da ni bilo lahko - predvsem sebi priznati, da še vedno doživljaš hudo stisko. Nekoč si jo poskušala blažiti s samopoškodovanjem (rezanjem?), izražala si samomorilno vedenje, sedaj pa se "poškoduješ" s stradanjem. Namreč tudi motnja hranjenja je ena od oblik poskusa obvladovanja neznosnih občutkov, ki se ves čas kuhajo v tebi. A žal enako neuspešna in zelo nevarna.

Diagnozo ti seveda lahko da samo zdravnica, ampak kar opisuješ, so tipični simptomi anoreksije, četudi tvoja teža še izgleda v mejah normale (čeprav tudi že spodnja meja).  Izgube zavesti, bolečine v trebuhu in izguba menstruacije so znaki, da tvoji notranji organi doživljajo hud stres in postopno izklapljajo funkcije, ki so potrebne za vzdrževanje zdravja - trenutno se predvsem borijo za preživetje. Sploh tako velika izguba telesne teže v tako hitrem času je za srčno mišico sporočilo, da v tvoji okolici ni več ničesar, kar bi telo lahko ohranjalo pri življenju. Srce dobesedno jé samo sebe.

Nikakor te nočem strašiti, ampak želim, da veš, da to, kar počneš, izredno ogroža tvoje življenje in to mora biti bolj pomembno kot ločitev tvojih staršev. Verjamem, da ti ni lahko, ko vidiš, kakšen stres zaradi tega doživljata tudi onadva, ampak oba sta v prvi vrsti tvoja starša, onadva sta se odločila zate in zato sta odgovorna za tvoje zdravje in dobrobit. Čim prej morata izvedeti, kako resno je s teboj. Prosim, ne čakaj psihiatrinje, k zdravnici se odpravi čim prej, če je možno se naroči še danes. S pregledom vitalnih funkcij in krvi bo lahko ugotovila, česa ti najbolj kritično primanjkuje, da to čim prej nadomestiš.

Psihiatrinja pa bo verjetno predlagala katero od oblik zdravljenja za motnje hranjenja. Nemogoče je namreč z danes na jutri in brez pomoči od zunaj presekati ukazovalni glas v glavi, ki ti prepoveduje jesti in zapoveduje pretirano vadbo. Pomoč obstaja in če si res želiš ozdraveti, ti to vsekakor lahko uspe.

Sicer pa me zelo zanimajo tvoje pretekle izkušnje z iskanjem pomoči. Zakaj, misliš, da pomoč iz preteklosti (očitno) ni bila dovolj učinkovita? Zanima me tudi, kaj se še drugega dogaja v odnosih v tvoji družini? Kako ste bili v preteklosti podprti s strani strokovnjakov kot družina? Namreč hude stiske otroka se v družini lahko naslavlja učinkovito samo tako, da so v zdravljenje oz. pomoč vključeni tudi starši. 

Vprašala bi te še, ali je v tvojem življenju vsaj nekaj svetlega, nekaj, kar ti vzbuja upanje? Kaj bi to lahko bilo in kakšne želje imaš zase za prihodnost?

Upam, da mi odpišeš, lahko pa o zastavljenih vprašanjih razmišljaš tudi pri sebi, svoje misli zapišeš v dnevnik ali jih izraziš na kak drug način, ki ni uničevalen ... In srčno upam, da se odločiš za obisk zdravnice. Lahko greš sama, samo zdravstveno izkaznico potrebuješ. Kaj praviš?

Mislim nate,

Maruša Bertoncelj, univ. dipl. socialna pedagoginja

Odgovor svetovalke:

Draga Touloser.

Hvala ti za dodaten opis situacije. Zelo mi je žal, da vajin odnos z očetom ni ljubeč in topel, kakršnega si želiš in zaslužiš. Na tem svetu je kar veliko staršev, ki iz teh ali onih razlogov ne zmorejo biti svojim otrokom to, kar le-ti potrebuje. To je manko na njihovi strani, ne na otrokovi.

Nisi ti kriva, da tvoj dom ni bolj poln ljubezni, varnosti in topline. Nisi kriva, da je prijateljica umrla zaradi samomora. Moje iskreno sožalje. Nimaš vpliva na to, da te vse to tako zelo boli in da zaradi tega doživljaš hude stiske. Sram in razočaranje, ki ju doživljaš, nista nekaj, kar bi morala nositi ti. Poskušala si preživeti. In največ, kar si zmogla - kar zmoreš - je, da svoja občutja predeluješ na boleče in do sebe škodljive/nasilne načine.

Čustev in občutij ne moremo preprečiti. In tvoja so povsem na mestu glede na vse, kar se ti dogaja. Lahko pa se naučiš - ob ustrezni strokovni podpori in podpori vsaj mame - svoja čustva in občutke doživljati na tak način, ki ti bo omogočal polno življenje. Brez maltretiranja lastnega telesa in črnih misli. Da se!

Svetle točke, ki jih opisuješ, naj ti bodo vodilo, da je vredno. Zelo sem vesela za prepis na želeno šolo in to, da imaš kužka! Pes je res velik "terapevt": ima nas brezpogojno rad, vse bi naredil za nas, vedno nas je vesel, pomenimo mu vse. Si predstavljaš, da bi tako gledali tudi nase? Si predstavljaš, kako lep svet bi to bil? :)

Prav je, da fantaziraš o prihodnosti - vse imaš še pred seboj! Vem, da trenutno morda ne izgleda tako, ampak toliko vsega v tvojem življenju se bo še zelo spremenilo ... Misliti si ne moreš. Ni treba, da vnaprej vemo, kaj in kako bo. Dovolj je, da zaupamo, da nekaj novega vedno bo - in da bomo zmogli, ko pridemo do tja.

Za sedaj pa se poskušaj posvetiti sebi, se čim bolj zaščititi pred razmerami, v katerih si, na načine, ki te podpirajo, ne še bolj uničujejo.

K zdravici greš lahko sama, samo zdravstveno izkaznico vzameš s seboj. Mami ni treba vedeti in tudi zdravnica ni več dolžna obveščati staršev. Ko dopolnimo 15 let, smo v očeh osnovnega zdravstvenega varstva samostojni. Tako določa Zakon o pacientovih pravicah.

Bom vesela, če poročaš, kako ti gre. :)

Miren nov teden ti želim,

Maruša Bertoncelj, univ. dipl. socialna pedagoginja

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena.

Žal je ta faza zdravljenja zeloooo neprijetna, ampak ne bo trajala večno. Motnja hranjenja je kot podivjan virus v glavi. Govori ti točno tiste stvari, ki škodujejo tebi in tvojemu zdravju. Govori ti, da ne smeš jesti. Govori ti, da je grozno, ker drugi jedo. Govori ti, da moraš še shujšati in da si predebela. Nič od tega ni res. Ker je tvoje telo tako zelo lačno, povsod vidiš in slišiš hrano, a ti jo motnja predstavlja kot sovražnico. V resnici pa hrano potrebuješ. To je torej zdrav odziv telesa na dolgotrajno stradanje. 

Če se lahko čim večkrat na dan povežeš s tistim občutkom, ki te je pripravil do tega, da si nam pisala na forum, boš temu "virusu" lažje oporekala: "Ne, ni res, kar praviš. Ne, ni mi treba hujšati! Ja, moram jesti, ker želim biti zdrava in ker mi je dovolj teh mučnih misli! Dovolj mi je trpljenja in ne boš mi več ukazoval! Lažeš, ne delaš me močnejšo, ampak šibkejšo."

Lahko si na list napišeš še kakšno repliko, ki bi to v oporo, ko boš imela težave z jasnim razmišljanjem. Vztrajno je treba nasprotovati glasu v glavi, ki te sili k stradanju. To nisi ti, to je motnja. Motnja je ugrabila tvoj um. Bolj ko ji boš ugovarjala in redno jedla, tišja bo postala.

Sestradani možgani so nezmožni kritično razmišlajti. Dokler s hrano ne vzpostaviš ravnovesja, bo nekaj časa trajalo, da boš zmožna ločiti med svojim glasom in glasom motnje. Zato dovoli drugim, da ti pomagajo. Usmeri svoje moči zaenkrat samo v to, kako ne popustiti "virusu motnje", da zmaga.

Usmeri se samo na vsak dan sproti. En dan na dan, en obrok naenkrat. Ne vem, kako dobro ti lahko pomaga nutricionist (zlasti zasebnik), morda bi bilo bolje, da ti pomaga klinična dietetičarka. In tudi zato ti še vedno priporočam obisk družinske zdravnice.

Ne obupaj, tudi ko je težko in če bo vmes kak zelo slab dan. To je samo znak, da se nekaj premika. "Prosim za pomoč," si zapisala v prvem pismu. To je ta zdrava Touloser - okleni se je, potrebuje te!

Močno držim pesti zate. 

Maruša Bertoncelj, univ. dipl. socialna pedagoginja