Hobiji

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena,

hvala za sporočilo.

Vstopiti v novo skupino, kjer nikogar ne poznaš, je za marsikoga zelo stresno, še posebej, če je v ospredju pogovor in izmenjava mnenj. Tvoj strah je povsem razumljiv in naraven odziv na takšno situacijo. Tako razumem tudi, zakaj te vleče k temu, da bi raje ostala doma.

Ob tem pa se zdi, da te tvoje misli hitro peljejo v najslabše možne scenarije (tj. drugi bodo mislili, da sem čudna, ne bom imela kaj povedati, ne bomo se strinjali in nastal bo prepir, ne bom sprejeta). Vse to so "kaj če" misli, ki jih naš um ustvari, ko želi predvideti in se zaščititi, vendar niso nujno realna napoved tega, kar se bo dejansko zgodilo.

Pri knjižnih klubih so različna mnenja nekaj povsem običajnega in pogosto tudi zaželenega, saj ravno to omogoča zanimiv pogovor. Ne gre za prepir, ampak za izmenjavo različnih pogledov.

Prav tako na uvodnih srečanjih nihče ne pričakuje popolnosti. Veliko ljudi pride z enakimi dvomi kot ti, četudi jih morda ne pokažejo. Ni treba, da govoriš veliko – lahko si vzameš čas, poslušaš in se vključiš toliko, kolikor ti ustreza. Povsem dovolj je že kratek komentar, kot npr. “knjiga mi je bila všeč” ali “tega dela ne razumem najbolj”.

Morda si lahko zadaš majhen cilj – da greš, ostaneš nekaj časa in poveš eno misel. Če bi ti bilo neprijetno, pa imaš vedno možnost oditi. Ob tem pa ne pozabi, da si s skupino že deliš eno skupno stvar: vse vas povezuje to, da radi berete. To je lahko zelo dobra iztočnica za navezovanje stikov.

Če želiš, lahko skupaj razmisliva o kakšnem preprostem stavku ali vprašanju, ki bi ti pomagalo začeti pogovor in se počutiti nekoliko bolj pripravljeno.

Sporoči mi, kaj meniš.

Lepo bodi,

Špela Dugonik, dipl. psihologinja (un)

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena,

čisto razumljivo je, da ne veš, kaj pričakovati, ampak že to, da si knjigo prebrala in si vzela čas za zapiske, pomeni, da prihajaš pripravljena.

Knjižni klubi se lahko med seboj razlikujejo. Pogovori se pogosto začnejo z zelo splošnim vprašanjem o vtisu, potem pa se počasi razvijajo naprej. Nekateri so bolj strukturirani, drugi bolj sproščeni, ampak v resnici jih vedno najbolj oblikujejo udeleženci sami. Pri tem ni treba, da poveš kaj poetičnega ali posebej “pametnega”, dovolj je tvoj iskren odziv na knjigo.

Glede zvezka pa brez skrbi, kar vzemi ga s sabo. Veliko ljudi si kaj zapiše, nekateri označujejo dele v knjigi, drugi si naredijo kratke obnove, tako kot ti. Zvezek ti lahko služi tudi širše: vanj si lahko že vnaprej napišeš kakšno vprašanje, zanimivo misel ali del, ki te je posebej pritegnil, lahko pa si tudi med srečanjem sproti zapišeš kaj, kar bi kasneje želela nasloviti. Če boš imela občutek, da ne veš, kaj reči, se lahko vedno nasloniš na že zapisano.

Mimogrede, kdaj je prvo srečanje? Sporoči mi, kako se bo obneslo.

Bodi, kar si – to je čisto dovolj.

Držim pesti,

Špela Dugonik, dipl. psihologinja (un)