Help

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena,

hvala, da si se  oglasila – po tem, kar pišeš, je videti, da ti je zelo hudo - celo tako zelo, da čutiš, da ne želiš več živeti. Žal mi je, da si morala čakati na odgovor. Si pa v vmesnem času prejela krasen odgovor vrstnice. Upam, da ti je bil vsaj malo v uteho in v pomoč pri razmisleku.

Pišeš, da se s svojo stisko spoprijemaš s samopoškodovanjem in da si bila zaradi tega, ker si pojedla kup tablet, tudi že hospitalizirana, vendar pa se starši niso odločili za to, da bi te sprejeli na psihiatriji. Pišeš tudi, da imaš podporo staršev, a ne čutiš, da bi ti bilo to v pomoč. Nič pa nisi napisala, kakšno je tvoje stališče do strokovne pomoči - je to, kar pišeš, torej da hospitalizacija in strokovna obravnava ne bi pomagali, ker bi te tam samo filali s tabletami, tvoje mnenje? Ali tako menijo tvoji starši? Glede na to, kar pišeš, bi se mi zdela strokovna obravnava skoraj nujna. Tudi izkušnja s strokovno pomočjo in z zdravili, ki jo je s tabo delila vrstnica, se mi zdi zelo povedna in vredna razmisleka. V situaciji, ko se zdi, da ni izhoda, so zdravila velikokrat neke vrste orodje, ki nam pomaga, da se lažje sami spet postavimo na noge. Prav tako lahko stisko olajša pogovor s strokovnjakom: ko svoje doživljanje ubesedujemo, to prispeva k temu, da ga tudi sami bolje razumemo, pogovor pa nam lahko pomaga tudi pri raziskovanju doživljanja in iskanju strategij, ki bi prispevale k boljšemu počutju.

Ničesar nisi napisala o tem, kaj doživljaš, kaj so tvoje skrbi in strahovi, na kak način te podpirajo starši, kdo so še druge pomembne osebe v tvojem življenju. Pa tudi, kako pogosto se režeš in ali starši to vedo. Vesela bom, če se boš še oglasila in povedala več – v tem primeru te bom lahko tudi bolje usmerila. Lahko razumem, da se zdaj zdi vse črno in da nič nima smisla, a to se lahko spremeni. Žal ne čez noč in žal ni recepta, ki bi vse to temačno in tesnobno, kar čutiš, preprosto odgnal. Nekaj vpliva na to, kako se spreminja tvoje počutje, pa imaš. To, da si nam pisala, je zagotovo korak k ustreznemu spoprijemanju. Naslednji je morda iskren pogovor s starši o možnostih iskanja dodatne pomoči zate? Kaj meniš? Čakam, da se ponovno oglasiš in močno stiskam pesti zate,

dr. Katja Košir, univ. dipl. psihologinja

Odgovor svetovalke:

Zdravo,

zelo sem vesela, da si se ponovno oglasila. Če prav razumem, rezanje uporabljaš kot način za spoprijemanje s tesnobo. Lahko si predstavljam – in tukaj zdaj že ugibam – da je tesnoba doživljanje, ki je zate relativno novo in ki ga je težko vzdržati. Lahko si predstavljam, da bi takrat naredila vse, da nekoliko popusti.

Doživljanja tesnobe se običajno pričnejo v obdobju mladostništva, je pa tesnoba nekaj, kar do neke mere doživljamo vsi. S tem se soočamo na različne, bolj ali manj konstruktivne in bolj ali manj učinkovite načine. Rezanje morda začasno pomaga, dolgoročno pa je lahko zelo škodljivo, če to postane tvoj stalni način spoprijemanja s stisko. Zato te spodbujam, da poskusiš v situaciji, ko je nevzdržno, narediti kaj drugega.

Seveda je ključni pogoj, da ti bo to uspelo, želja in namera, da sploh prenehaš s samopoškodovanjem. Mladostniki včasih s tem preprosto ne želijo prenehati, kar je po svoje razumljivo, obenem pa dolgoročno precej pogubno, saj se vedenje, ki ga dlje časa ponavljamo, oblikuje v navado: dlje kot navada traja, težje jo je kasneje spreminjati.

Če si se odločila, da želiš prenehati z rezanjem, je smiselno biti pozorna na prve znake stopnjujoče se napetosti, saj je rezanje lažje ustaviti, ko napetost še ni nevzdržna. Ko prepoznaš, da se tvoja tesnoba stopnjuje, se je smiselno umakniti iz situacije, ki bi ti omogočala samopoškodovanje. Pri iskanju načinov, kaj narediti namesto tega, da se samopoškoduješ, je smiselno preizkušati, kaj ti pomaga. Morda neka fizično naporna aktivnost? Sprehod ali tek v naravi? Poslušanje glasbe, zapisovanje svojega doživljanja v dnevnik? Umetniško izražanje, kot je risanje, gnetenje gline ali česa podobnega? Morda odkrit pogovor z nekom, ki ga ne poznaš na Telefonu za otroke in mladostnike (116 111)?

S škodljivimi vzorci vedenja je lažje prenehati, če imamo podporo. Zato te spodbujam, da se tudi s starši pogovoriš o tem, kar počneš. S škodljivimi vzorci vedenja, kot je rezanje, namreč včasih ne želimo prenehati, ker nam prinašajo nekaj zadoščenja – če imamo podporo in tudi nek zunanji nadzor, je lahko lažje.

Pišeš tudi, da se ti zdi, da tablete ne pomagajo. Najbrž ti je zdravnica povedala, da se učinek tablet običajno pokaže po nekaj časa jemanja in da ta učinek ni »čudežen« na način, da bi ti nenadoma povsem odleglo. Kot sem napisala že v prejšnjem sporočilu, so tablete kvečjemu dodatno pomagalo, ki lahko prispeva k temu, da najdeš moč, da sama poskušaš iskati načine, s katerimi izboljšuješ svoje počutje. Lepo je prebrati, da se ti zdi, da boš zmogla naprej! Spodbujam te, da iščeš in preizkušaš različne stvari, ki ti pomagajo, da se počutiš vsaj malo bolje. Običajno nam ljudem pomaga to, da lahko svoje doživljanje delimo, pa opravljanje dejavnosti, v katerih vidimo nek smisel ali lahko skozi njih izrazimo, kar čutimo, fizična aktivnost …

Če se ti zdi, da ti pomaga, da pisno izraziš, kar doživljaš, te seveda vabim, da se še oglasiš. Srečno!

dr. Katja Košir, univ. dipl. psihologinja