"Happy house"

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena!

Situacija, ki si jo opisala je zelo kompleksna in verjamem zate povsem izčrpajoča. V družini kjer bi morali vladati dobri medsebojni odnosi, toplina, spoštovanje, razumevanje, zlasti pa občutek varnosti, pri tebi ne funkcionira.

Dolgotrajni konflikti doma, kričanje, čustvena hladnost in občutek odtujenosti – vse to so razlogi, da ti motivacija pada in imaš občutek, da se cilji zdijo nedosegljivi. Najpomembnejše kar si moraš zapomniti na začetku je, da to ni tvoja krivda. Nisi kriva za ločitev staršev in za mamino obnašanje. Na žalost pa moraš ti trpeti posledice.

Normalno je, da se v takem okolju ne moreš učiti. Da gre več energije za preživetje kot za šolo. Tvoja občutenja in počutje niso odraz tega, da si šibka, ampak tega, da si predolgo v stresu. Naredila si že prvi korak s tem, ko si se zaupala šolski psihologinji. Kot praviš imaš z njo varen odnos. Zaupaj ji, saj je oseba, ki ti bo lahko pomagala oziroma te usmerjala. Z njo se pogovori tudi glede šolskega dela – morda bi lahko po pouku ostajala v šoli, kjer bi opravila večino snovi za šolo. Če bo vedela kaj preživljaš, ti bo lahko bolje in ustrezneje svetovala. Šola ima več možnosti, kot si misliš, ampak odrasli morajo vedeti, kaj se dogaja. Morda imaš možnosti popoldneve preživljati pri sorodnikih, prijateljih. Tudi učenje v knjižnici je ena od možnosti. Skratka popoldneve poizkusi preživljati nekje, kjer se boš lahko izognila vsaj delu obtožb in maminih izbruhov, pa hkrati zopet začela zasledovati svoje cilje.

Vedi namreč, da ti ne moreš spreminjati drugih. Če mama zavrača pogovore in pomoč, to ni tvoja odgovornost. To bi bilo preveliko breme zate, zato vedi, da to ni tvoja stvar. Ne poskušaj več znova in znova “reševati” nje (to te samo še bolj izčrpa), začni razmišljati: Kako lahko jaz sebe zaščitim v tem okolju? To ni sebičnost. To je skrb zase.

Vedi tudi, da tvoji cilji niso izginili. Trenutno so samo zakriti, saj se ukvarjaš z drugimi stvarmi. To obdobje ne bo trajalo večno, tudi če se zdaj tako zdi. Ti imaš pravico do pomoči, tudi če se mama s tem ne strinja.

Če boš kdaj začutila, da te stiska preplavlja (zaskrbljenost, tesnoba, obup, občutek, da ne zmoreš več) je prav, da poiščeš pomoč tudi zunaj družine. Šolska psihologinja ti lahko pomaga do varnih in zaupnih oblik pomoči. 

Zato kar pogumno, verjamem da boš zmogla. Ampak dovoli si, da ti odrasli pomagajo.

 

Vse dobro!

 

Tina Toman, prof. sociologije in uni. dipl. politologinja