Vprašanje:
Grozno mi je
Tema: Čustva, Odnosi v družini, Učenje
-
zg
zguba
zguba
Objavljeno: 10 jun. 2024 21:38
Pozdravljeni, res bi vam bila hvaležna če bi mi lahko pomagali. Zadnje leto sem se zelo spremenila in žal na slabše. V šoli mi gre slabše in čeprav sem na gimnaziji (2. letnik) in je bolj zahtevno vem da bi vseeno lahko imela lepše ocene vendar se ne letos ne v prvem letniku nisem dovolj potrudila in še sama ne vem zakaj. Enostavno mi ni tako zelo mar kakšne ocene imam, le da je pozitivno. Problem je v tem da sem mislila da nimam motivacije za šolo ker imam preveč stvari naenkrat, vendar sem zdajle proti koncu, sploh zdaj ko moram bit le še vprašana en prdmet ugotovila, da se niti tega enostavno ne morm naučit....mislim saj se bom (upam) ampak kar hočem reči je, da ne vem kaj mi je ker nočem delati v dnevu čisto nič in u bistvu vsak dan samo čakam da bo ura 10 zvečer da lahko grem spat. To zdaj traja že kar nekaj mesecev in začenja me skrbeti zakaj nimam volje do ničesar. Tudi do stvari, ki niso povezane s šolo. Čisto nič nočem več delat.....vsak dan res samo čakam da mine in zapravljam čas na telefonu in s tem da hodim na sprehode in to je to in počutim se grozno. Sploh zato ker me je tako zelo sram. Sramujem se sama sebe, da sem tako nizko padla ker včasih sem ves čas nekaj delala, zdaj pa res že skoraj kakšno leto nimam volje, hitro postanem utrujena in prav nič nočem početi. Zelo zelo zelo pa me je sram pred starši, saj mi res ves čas pomagajo in tudi še vedno verjamejo da sem še vedno zelo delavna. Vedno najdem izgovor zakaj mi kaj ni uspelo ali pa zakaj česa ne morm narediti in res mi verjameta, saj kot sem že prej rekla do pred nekaj meseci sem res vedno vse naredila in zdaj le mislita da mi je pač težje ker je gimnazija bolj zahtevna toda jaz vem da bi vseeno zmogla bolše. Sploh si nočem predstavljati kaj bi se zgodilo če bi ugotovila, kakšna sem sedaj v resnici, saj nekaj kar najbolj mrzita so leni ljudje in res se bojim kaj se bo zgodilo ko ugotovita kakšna sem saj dolgo ju ne bom več mogla "vleči za nos" in tega tudi nočem. Grozno se počutim tudi zato ker imata 5 otrok, jaz sem najstarejša in mi je grozno, da ju še jaz morim s svojimi problemi, ker kakšen problem pa je to da mi enostavno ni do ničesar. Z mano se res ne morata ubadati sploh glede na to kakšni so moji sorojenci in na njih sem v resnici tudi kdaj zelo jezna (ker imajo vedno probleme in ne morem jih imeti še jaz, saj bi bilo to za moja starša čisto preveč, že tako jima je težko) sploh na sestro ki je le eno leto mlajša od mene pa jima še vedno povzroča največ težav in v resnici ravno zaradi nje nočem da izvesta kakšna sem ker ona je taka že od nekdaj in jaz res ne maram če se kdo zdira name (medtem ko njej je čisto useeno in le še bolj jezika nazaj, mene pa je od nekdaj najbolj strah tega, da bi bil kdo jezen name). Torej, res bi potrebovala vaš nasvet....kaj naj storim, da bi lahko spet začela normalno živeti. Ali naj opustim vse kar mi je do sedaj bilo všeč in nekaj časa raje preživim brez tehnologije, nekje bolj v naravi?, med ljudmi?.... v glavnem pozabim na vse kar se je zgodilo v preteklem letu in premagam ta sram, potem pa čez nekaj časa vidim kako sem in od tam nadaljujem. Res ne vem.....samo zelo grozno mi je vse skupaj, ves čas sem si govorila da bo to kmalu minilo, zdaj pa je že u bistvu eno leto in meni ni nič boljše. Res vam bom hvalžena za vaš odgovor in res se opravičujem ker sem toliko napisala, je pa res da je že tudi to pomagalo, saj o tem res ne morem govoriti z nikomer.
-
Uredništvo
Urška Pisar
Objavljeno: 12 jun. 2024 16:30
Odgovor svetovalke:
Pozdravljeno dekle,
najprej hvala za ta iskren zapis, ki si ga delila na svetovalnici.
Opažaš, da se je v zadnjem letu pri tebi marsikaj spremenilo – v šoli si manj uspešna, ni ti v tolikšni meri mar za ocene, kot ti je bilo včasih, nimaš volje, energije, motivacije, hitro postaneš utrujena, nimaš več toliko aktivnosti kot v preteklosti, prav tako pa so prisotni občutki krivde. Predstavljam si, da so prav ti občutki krivde tisti, ki tvojo stisko okrepijo, saj imaš občutek, da je tvoje doživljanje odraz lenobe in da se pravzaprav ne bi smela počutiti kot opisuješ. Skrbi te tudi, kako bi se na to odzvali tvoji starši, zato si prevzela določeno odgovornost nase. Verjamem, da se ob vsem tem počutiš izčrpano, žalostno, obupano. Zato sem zelo vesela, da si zbrala toliko moči in si delila svoje doživljanje, čeprav verjamem, da ni bilo enostavno ubesediti tega kar čutiš.
Najprej bi te želela spodbuditi k sprejemanju tvojega doživljanja – okej je, da čutiš, kar čutiš. To je tvoje doživljanje in pomembno je, da ga sprejmeš. Šele ko boš sprejela to, da tvoje doživljanje ni odraz lenobe in ko ga ne boš minimalizirala, boš lahko vnesla neke spremembe. Si morda razmišljala kako bi bilo mogoče, da bi se v enem letu tako zelo spremenila iz, kot sama navajaš motivirane in vestne najstnice, ki je imela veliko aktivnosti, v najstnico, ki ne najde volje in prave motivacije za nič? Je lenoba res nekaj, kar pride tako iznenada in traja toliko časa? Si morda kdaj razmišljala kakšne razlike delamo ljudje pri sprejemanju težav na področju duševnega zdravja in telesnega zdravja? Bi se v primeru, da zaradi poškodbe noge ne bi mogla biti aktivna, tudi dojemala kot leno? Zakaj je pomanjkanje volje, motivacije, utrujenost nekaj, kar se nam ne bi smelo dogajati?
Si morda razmišljala o tem, koliko moči je v tebi, da ne glede na vse stiske, ki jih opisuješ, še vedno najdeš nek način, kako se naučiti, iti v šolo, na sprehod? Glede na tvoj zapis bi si želela izpostaviti, da vidim v tvojih dejanjih veliko moči, hkrati pa bi te spodbudila, da v svoji stiski ne ostaneš sama. Omenila si, da ti je pomagalo že to, da si o tem nekaj napisala. S tem namenom te spodbujam, da razmisliš na koga bi se še lahko obrnila – je to morda kakšna prijateljica, ki ji zaupaš, morda kdo v družini ali pa svetovalna delavka iz šole? Kdo ti je lahko v oporo pri iskanju pomoči? Glede na stiske, ki si jih izpostavila bi te v prvi vrsti želela spodbuditi, da obiščeš svojega osebnega zdravnika in mu poveš glede svojega počutja. Spremembe, ki jih opažaš bi lahko morda pojasnili s kakšnimi spremembami na telesni ravni. V kolikor na telesni ravni ne bi bilo kakšnih odstopanj pa ti svetujem, da obrneš na psihologa v tvoji bližini. Psiholog je oseba, ki ti lahko pomaga pri razumevanju tvojega lastnega doživljanja kot tudi pri iskanju načinov spoprijemanja s stisko, ki jo opisuješ. Je oseba, ki te brezpogojno sprejema.
Za konec bi se morda ustavila še pri tvojem dojemanju družinske dinamike. Pišeš, da si ne smeš dovoliti, da bi izrazila svoje stiske pred staršema, ker imata že sicer preveč drugih izzivov s preostalimi sorojenci. Ker se ti v povezavi s tem vzbujajo občutki krive, jeze in sramu bi želela izpostaviti, da je pomembno, da se zavedaš, da si tudi ti še vedno otrok. Da je tudi tebi dovoljeno, da o svojih stiskah spregovoriš in da ni tvoja naloga, da zavaruješ starša, temveč sta ona dva tista, ki naj bi imela to vlogo. Ker si izpostavila, da ti ves čas pomagata – misliš, da bi ti lahko bila v pomoč pri iskanju pomoči, ki jo potrebuješ?
Tukaj ti dodajam tudi povezavo do virov pomoči, kamor se lahko obrneš ter povezavo do spletnega priročnika, kjer so navedeni različni viri opore v stiski.
Lepo te pozdravljam in ti želim vse dobro,
Urška Pisar, mag. psihologije
Citiraj
Za lajkanje se prijavite ali ustvarite račun TUKAJ.
-
Anonimno
Zagotavljamo ti anonimnost, zato lahko brez skrbi zastaviš vprašanje. Tvojih osebnih podatkov ne objavljamo javno.
-
Brezplačno
Nič ne stane! Na tvoja vprašanja bodo strokovnjaki odgovorili brezplačno.
-
Strokovno
V spletni svetovalnici je na voljo ekipa strokovnjakov, ki jim lahko zaupaš. Med njimi so zdravniki, psihologi in drugi strokovni sodelavci.