grozaa

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena draga gimnazijka,

najprej in predvsem ti želim povedati, da ti nisi kriva ničesar in prav tako ne odgovorna za to, kar se dogaja med odraslimi, med očetom in mamo, mamo in očimom. Gre za odrasle osebe, ki bi se naj vedle zrelo, odgovorno, bile zmožne prevzeti odgovornost za svoja ravnanja. Vendar žal tudi odrasli tega ne zmorejo vedno in bi potrebovali pomoč. Valiti krivdo na drugega, je pogosto odraz občutka nemoči, jeze, strahu...  

Verjamem, da te poslušanje očitkov bremeni in žalosti, tudi razumem tvoj obup in strah. Razmišljanja, da bi to z nekom delila, te gotovo pripeljejo do prave osebe. Sprašuješ, kako priti do psihologa. Običajno gimnazije zaposlujejo psihologe kot profesorje za poučevanje psihologije, a hkrati tudi kot svetovalne delavce. Morda bi bil to drugi korak na poti k razbremenitvi - potrkati na vrata šolske psihologinje in se pogovoriti, saj si prvega že storila, ko si nam pisala. Šolska psihologinja ti bo znala prisluhniti in te usmeriti naprej na pravi naslov. Ena od možnosti je tudi, da dobiš pri svojem zdravniku napotnico za psihologa in se naročiš.  

Ob koncu želim še enkrat poudariti kako pomembno je zavedanje, da za nič kar se dogaja med odraslimi ti nisi in ne moreš biti kriva, saj si vendar še otrok. Ne zameri, če to rečem. Seveda si še otrok, si odgovorna mladostnica v občutljivem obdobju vsestranskega razvoja in zorenja, ki še močno potrebuje oporo, vodenje in razumevanje svojih staršev. Prositi za pomoč, ko jo potrebuješ, je zelo pogumno dejanje in znak zrelosti.

Bodi torej pogumna. Želim ti vse dobro.

Jožica Barborič, univ. dipl. psihologinja, specialistka klinične psihologije in realitetna psihoterapevtka