Groza me je

Odgovor svetovalca:

Pozdravljena,

najprej hvala, da si se opogumila in pisala o tem, kar te obremenjuje.

To, kar opisuješ, se sliši kot otroška radovednost in raziskovanje, ki se pri nekaterih otrocih in sorojencih zgodi. V tistem obdobju otroci pogosto posnemajo, kar vidijo v filmih ali med odraslimi, in preizkušajo, kaj pomenijo bližina, dotiki ali zaljubljenost – brez razumevanja spolnosti ali meja, kot jih poznamo pozneje. Takšna izkušnja torej ne pomeni, da je s tabo (ali s tvojo sestro) karkoli narobe ali da si naredila nekaj hudega. Že to, da te je pozneje skrbelo, kaže, da si počasi razvijala občutek za meje in spoštovanje.

Ni potrebe, da se zaradi tega obsojaš ali se vidiš kot »motena«. To je bila otroška igra, ki se je zgodila v kontekstu radovednosti, ne z namenom, da bi koga prizadela. Vse, kar zdaj lahko narediš, je, da to sprejmeš kot del svojega odraščanja, nekaj, kar se je zgodilo, in kar ne določa, kdo si danes.

Če pa te ob tem še vedno občasno stisne občutek krivde ali sramu, ki zelo ovira tvoje delovanje skozi dan, bi bilo dobro, da se o tem s kom pogovoriš, npr. s šolsko svetovalno delavko ali drugo odraslo osebo, ki ji zaupaš. Pogovor pogosto pomaga, da ta občutek izgubi svojo težo.

Če imaš še kakšno vprašanje ali želiš deliti še kaj, se kar ponovno oglasi.

Vse dobro,

 

Aljaž Bogolin, mag. psihologije