Skoči do osrednje vsebine

Vprašanje:

groza

Tema: Motnje hranjenja

  • zg

    zguba

    zguba

    Objavljeno: 03 feb. 2025 21:56

    že par let se soočam z motnjami hranjenja. diagnosticirano sem dobila purgartivno anoreksijo, ker sem v bolnico prišla s slabimi 40kilami pri 167cm višine...no, zdaj je že leto in pol od začetka zdravljenja, pa se mi včasih zgodi, da 1 mesec jem v redu oz. nekako poskušam zaužiti 1000 kalorij dnevno, ker si več ne dovolim. čeprav sem športnica in treniram 5x na teden po nekje 2h in mi vsi pravijo da se bom ubila če bom tako delala še naprej....ampak meni se ne zdi, menstruacije sicer še nimam redne, čeprav jo imam že cca 5 let...skratka kakšen mesec mi uspe jesti vredu oz.tako, kot sem zgoraj opisala in potem pride dan ko pojem res veliko, ker komaj čakam da bom lahko vse izbruhala, ampak se potem počutim grozno. prav nevem če bom kdaj zdrava. moji psihiatrinji tega ne povem več ,ker se mi zdi da misli da sem uredu in se noče več truditi z mano, termine mi daje samo 1x na mesec ali celo na mesec in pol, v vmesnem času pa doživljam pravi pekel...

    Tale občutek da morem bruhat se mi sicer vedno pojavi doma, pa nevem kaj je z mojim domom narobe...sem samo čudna in obupna oseba??? prosim no, rešite me iz teh bolečin   ::((((

  • Uredništvo

    Maruša Bertoncelj

    Objavljeno: 05 feb. 2025 06:52

    Odgovor svetovalke:

    Draga zmagovalka na dolge proge.

    Dovolila sem si te preimenovati, ker v uredništvu ne podpiramo tega, da se mladi grdo pogovarjate sami s sabo, kaj šele, da si dajete poniževalna imena. Razumem pa, da te prežemata naveličanost in razočaranje. Zelo težko se je izviti iz motnje hranjenja. Ampak ni nemogoče. In nisi sama kriva, da si, kjer si!  

    Tvoja stiska je huda in resna.Ko bi te le lahko z enim sporočilom rešila iz bolečin, ki jih opisuješ! Žal ta čarobna palička še ne obstaja. Oziroma obstaja, ampak nastaja počasi in predvsem - nastaja znotraj tebe. Vsi, ki te pri tem podpiramo, lahko naredimo 100-odstotno vse prav - a ne bo pomagalo nič, dokler si sama ne dovoliš pomagati. 100-odstotno.

    Nič hudega, če še nisi na točki, ko bi šla v zdravljenje "all in", kot se temu reče po angleško. Naj te najprej "potolažim", da si šele na začetku poti ozdravljenja. In da to pomeni še veliko vzponov in padcev (ki niso koraki nazaj ampak so povsem normalen del procesa). Hkrati to pomeni tudi še veliko priložnosti za izboljšanje in vse, kar to prinese s sabo. Pot iz tvojih bolečin je po eni strani tako "enostavna": odpoved stradanju in omejevanju, odpoved tehtanju in drugim oblikam merjenja telesa, odpoved intenzivnim treningom in odločitev za intenzivno terapijo pri usposobljeni psihoterapevtki in/ali klinični psihologinji. Psihiatri brez psihoterapevtskih znanj lahko pomagajo samo do prve stopnje izboljšanja. Tudi sicer so časovno tako omejeni, da ne morejo vzpostaviti dovolj intenzivne obravnave, ki pa jo ti še vedno zelo potrebuješ.  

    Ampak, ja. Narediti té, zgolj štiri korake seveda ni enostavno. Ljudje ne razumejo, kako močno motnja hranjenja izpodbija vsako našo racionalno odločitev in kakšno silno moč ima nad nami. Vsaj na začetku. Pogosto so potrebna leta, da motnja za vedno utihne. Ampak je zmaga na koncu toliko slajša!  

    O sami anoreksiji ne bom izgubljala preveč besed. Prepričana sem, da že veš, da je purgativna oblika najbolj nevarna, da ima najvišjo stopnjo smrtnosti, da s tako nizkim vnosom hrane in tako intenzivnimi treningi stradaš svoje notranje organe, z bruhanjem pa jih še dodatno obremenjuješ. Gotovo veš tudi, da stanje ogroženosti tvojega zdravja pogosto zelo dolgo ni vidno navzven. Ni pa zato nič manj resno.

    Močno ti priporočam, da se čim prej odločiš za obisk najbližjega Centra za duševno zdravje odraslih. Ne potrebuješ napotnice, samo zdravstveno izkaznico. Tam te bo sprejel najprimernejši strokovnjak - lahko tudi izrecno prosiš za psihologinjo. V teh centrih imajo vzpostavljen protokol zdravljenja za motnje hranjenja in preko njih ti je omogočeno zdravljenje na Enoti za motnje hranjenja v Ljubljani, ki je del Psihiatrične klinike. Na tem oddelku poteka namreč nekaj mesečno intenzivno celostno zdravljenje - torej ne zgolj pridobivanje teže, ampak tudi redna individualna in skupinska psihoterapija, terapija s pomočjo umetnosti, sodelovanje z dietetiki itd.  

    Za začetek pa, upam, se odločiš vsaj za vključitev v vodeno podporno skupino, ki za odrasle potekata v dveh društvih: Muza in Svetovalni svet. To je odlična opcija za prvi korak, če na bolj intenzivno obliko še nisi pripravljena. Dobila boš razumevanje in podporo brez postavljanja pogojev. Ne boš imela več občutka, da si sama v tem.  

    Kaj misliš, bi poskusila?  

    Jutri (6. 2.) med 16. in 17. uro me lahko najdeš tudi v naši klepetalnici. Z veseljem se s tabo pomenim še kaj več o tvoji stiski. Če utegneš in želiš, se oglasi. :)  

    Vse dobro ti želim,

    Maruša Bertoncelj, univ. dipl. socialna pedagoginja

  • gr

    groza

    groza

    Objavljeno: 05 feb. 2025 13:12

    zdravo. spet jaz. sem že vključena v enoto za motnje hranjenja v ljubljani, ampak ne želim iti na 3-mesečno zdravljenje, ker se mi sliši preveč grozno. hodim pa k psihiatrinji prav na to enoto

    in napisali ste, da nisem sama kriva, da imam anoreksijo. ravno moj oče mi ves čas pravi, naj njega ne mešam tukaj zraven, ker sem si sama kriva, da sem si to zakuhala....in lahko si mislite kako grozno je to slišati :(((

    kako pa poteka ta posvetovalnica jutri 6.2.?

  • Uredništvo

    Maruša Bertoncelj

    Objavljeno: 07 feb. 2025 08:43

    Odgovor svetovalke:

    Živjo,

    žal sva se zgrešili, ampak bo še priložnost. Na razporedu klepetalnice vidiš, kdaj je aktivna in kdo svetuje. Potem se ob uri zgolj prijaviš vanjo in klepet v živo se lahko začne (tipkanje). Prednost pred forumom je, da se pogovarjaš v realnem času in ni treba čakati na objavo ter odgovor.

    Zelo mi je žal, da doma nimaš optimalne podpore. To, kar je rekel tvoj oče, absolutno ne drži. Motnja hranjenja je bolezen in zanjo ni nihče kriv sam. Seveda to ne pomeni, da si zaradi te bolezni povsem nemočna in da se ne da nič narediti. Gre pa zdravljenje zelo počasi, ker na začetku razpolagaš res z zelo malo moči za spremembo.

    Razumem tudi, če ti zdravljenje na oddelku zaenkrat še ne ustreza. Bi potem poskusila s podporno skupino ali individualnim svetovanjem v zgoraj predlaganih svetovalnicah? Pristop je precej drugačen kot v kliničnem okolju, kot sem že omenila. Ni nobenega pogojevanja.

    Poskusiš lahko tudi s kakšno knjigo. Če imaš možnost, priporočam nakup knjige v angleščini "8 Keys to Recovery from an Eating Disorder" avtorice Carolyn Costin. Precej ugodno se jo da kupiti preko Amazona, obstaja tudi audio verzija. Mislim, da ti lahko veliko stvari pomaga uzreti v novi, upanja bolj polni luči.

    Topel pozdrav

    Maruša Bertoncelj, univ. dipl. socialna pedagoginja

  • gr

    groza

    groza

    Objavljeno: 07 feb. 2025 21:44

    Hvala za odgovor. Bom spremljala, kdaj je klepetalnica aktivna in se z veseljem priklopim.

    Se mi pa zdi tale situacija na določene dneve prav neizhodna, čeprav sem se dan prej počutila zelo močno. Velikokrat se mi tudi zgodi, da si zvečer rečem: Okej, jutri začneš novo življenje, nič več restrikcij, nič več bruhanja, vse bo okej, in boš normalna, kot vsi tvoji vrstniki...

    In potem se zjutraj zbudim in pomislim na to, da sem si zadala, da bom normalno jedla in mi najprej gre na jok in potem se vdam nazaj bolezni...Saj ne rečem, da vedno, ampak je pa velikokrat...

    Pa čeprav je že eno leto in še malo od začetka zdravljenja in mi starša pravita, da bi zdaj moglo bit že vse v redu, jaz pa še vedno nisem ok. In potem dobim komentarje, da nisem zrela, nisem dost močna, po drugi strani pa mi pravita, da sem egoist, ki misli samo na sebe, ker kjerkoli so na praznovanjih (ki jih imamo zdaj zelo veliko) kakšne sladice, ne želim niti poskusiti in sem menda nesramna do tistih, ki se trudijo...In potem mi je še zaradi tega bolj hudo, kot mi je že itak sicer...

    Poleg tega mi pravita, da nisem prava ženska, ker nimam menstruacije, da ne bom mogla imeti otrok, da nimam ženske postave itd...Ampak to mene vse boli!!!! Zakaj nisem dosti vredna za svoje starše?? Kaj sem delala narobe?? :(((

  • Uredništvo

    Maruša Bertoncelj

    Objavljeno: 11 feb. 2025 06:33

    Odgovor svetovalke:

    Pozdravljena. :)

    Nihanja, ki jih opisuješ so zelo normalna pri okrevanju od motnje hranjenja. Leto in pol je relativno malo časa, kadar motnja traja več let. Pogosto okrevanje traja vsaj toliko let, kot je trajala sama motnja.

    Mislim, da tvoja starša tako reagirata zaradi občutka nemoči. Želita si/ti, da bi bila zdrava in da se ne bi več vrtela v tem začaranem krogu. Sklepam, da ne zmoreta (več) regulirati lastnih čustev strahu in jeze nad to zapleteno boleznijo, zato to usmerjata vate - v upanju, da bo morda delovalo.

    Se strinjam s tabo, da pri tem, kar ti govorita, nista taktna. Tovrstne izjave niso niti najmanj koristne. Dobro bi bilo, če bi se s psihiatrinjo pogovorila tudi onadva. Strokovnjaki dobro vedo, kako dolgotrajno je okrevanje, koliko potrpljenja je potrebno tudi s strani svojcev, na kakšen način te lahko podprejo - kaj deluje in kaj nikakor ne deluje (vzbujanje občutkov krivde in sramotenje).

    Nisi sama kriva, da si zbolela. Si pa ti odgovorna za to, kaj se bo zgodilo s tabo od tu naprej. Ni treba, da po tej poti hodiš sama, a odločitev za zdravje je povsem tvoja. Potrebuješ toplo in konsistentno podporo.

    Zato te znova spodbujam, da se odločiš za vključitev v podporno skupino v svetovalnici Muza ali društvu Svetovalni svet. Tam razumejo vse, kar opisuješ.

    In seveda ponovno vabljena tudi kdaj na klepet v našo klepetalnico. :)

    Topel pozdrav

    Maruša Bertoncelj, univ. dipl. socialna pedagoginja

  • Anonimno

    Zagotavljamo ti anonimnost, zato lahko brez skrbi zastaviš vprašanje. Tvojih osebnih podatkov ne objavljamo javno.

  • Brezplačno

    Nič ne stane! Na tvoja vprašanja bodo strokovnjaki odgovorili brezplačno.

  • Strokovno

    V spletni svetovalnici je na voljo ekipa strokovnjakov, ki jim lahko zaupaš. Med njimi so zdravniki, psihologi in drugi strokovni sodelavci.

Obrazec, kjer lahko zastaviš vprašanje

Vpiši vzdevek. Uporabiš lahko: črke slovenske abecede, številke, presledek, - in _

Izberi spol. Ta podatek je pomemben za svetovalca in ne bo javno objavljen. Če podatka ne želiš navesti, to spoštujemo.

Vpiši svojo starost. Ta podatek je pomemben za svetovalca in ne bo javno objavljen. Če podatka ne želiš navesti, to spoštujemo.

Ne najdeš odgovora?

Zastavi vprašanje