Glasovi

Pozdravljena,
opravičujemo se ti, ker še nisi dobila odgovora.
Smo zdaj prosili za odgovor drugo razpoložljivo svetovalko, ki ti bo kmalu odgovorila.

Prijazen pozdrav iz uredništva.

Odgovor svetovalca:

Lepo pozdravljena.

Najprej bi se ti rada opravičila, da nismo uspeli pravočasno odgovoriti na tvoje vprašanje, hkrati pa zahvalila, da si se obrnila na nas in nam zaupala svojo stisko.

Kot si že sama ugotovila, so glasovi po vsej verjetnosti posledica negativnih besed, ki si jih o sebi slišala v rani mladosti in jim začela verjeti. To je najbolj ranljivo obdobje, ko vse, kar slišimo, vzamemo zelo resno in še nimamo zmožnosti presojati, ali je to, kar so nam drugi rekli, tudi res.

Preden nadaljujeva, bi te rada prosila, da mi malo več napišeš o tem, kako ti glasovi zvenijo oz. na kak način jih doživljaš, saj lahko gre za dve zelo različni stvari.
Eno je, da imaš misli o sebi, da si grda oseba, nevredna, ki si ne zasluži ljubezni, pohvale in nič lepega. Popolnoma druga stvar pa je, če slišiš glasove, ki dejansko delujejo kot glasovi, ki ti prišepetavajo ali kričijo neprijetne stvari, in ti tudi govorijo, kaj v določeni situaciji naredi.
Napiši mi tudi, koliko si stara oz. ali si že polnoletna, da lažje presodimo, kaj ti svetujemo. Vsekakor pa te prosim, da malo opazuješ te glasove in mi napišeš, na kak način se pojavljajo, kdaj in kako jih slišiš oz. ali so le misli.

Upam, da se čimprej spet bereva, do takrat pa ti želim vse dobro. Pa srečno!

Marjetka Gojkošek, mag. psihologije

Odgovor svetovalca:

Lepo pozdravljena.

Hvala, da si se ponovno javila in mi malo več povedala o svojih izkušnjah z glasovi oz. mislimi. Na podlagi napisanega predvidevam, da gre za izredno nizko samopodobo, občutek manjvrednosti, primerjanje z drugimi in predvsem nezaupanje v sebe ter svoje sposobnosti. Vse to je pripeljalo tako daleč, da si si nehote ustvarila zelo slabo prepričanje o sebi, da si ničvredna. Kamor koli greš vidiš 'dokaze' za to, saj si veliko situacij interpretiraš kot dokaz, da nisi ok in da nisi dovolj dobra.
Hkrati gre pri tebi tudi za zelo naporno vzdrževanje ravnotežja med tem, kaj si drugi mislijo o tebi (ker imaš negativno samopodobo, verjameš, da nujno rabiš potrditev drugih, da vidijo, da si dobra), in tem, kaj se v resnici dogaja (psihično sesuvanje oz. zelo velika bolečina, ki te notranje razjeda).

Razumem, da ne želiš, da kdorkoli ve, kaj se ti dogaja, saj bi potem izgubila to edino bilko, ki se je oklepaš (si odličnjakinja, ki je vedno vesela - to pa je v naši družbi recept za srečo in zavidanje s strani drugih). Razumem, da to nujno rabiš (potrditve) za psihično preživetje, žal pa to ne boš mogla dolgo vzdrževati. Gre namreč za prevelik prepad med tem, kaj ti doživljaš in kaj kažeš navzven. Že zdaj se zdi, da ne zmoreš več in da si tik na tem, da se popolnoma sesuješ in žal lahko gredo stvari še na veliko slabše. Če se to zgodi, ne boš več zmogla nasmeha in odličnega uspeha, sesula se boš pred vsemi (to kar je na koncu koncev tvoj največji strah - da bi drugi vedeli).

Zato pa te toplo spodbujam, da nekomu poveš in poiščeš pomoč. Hotela sem ti predlagati starše; če misliš, da njim ne moreš povedati, potem upam, da se lahko obrneš na šolsko svetovalno delavko ali psihologinjo. Ena možnost je tudi obisk osebnega zdravnika, ki te bo napotil k psihologu, ampak za to bo potreboval soglasje staršev, tako da bodo starši v tem primeru obveščeni o tem.

Kaj pa bi se zgodilo, če bi se pogovorila s starši, česa te je tako strah? Res bi te toplo vzpodbudila in svetovala, da se pogovoriš z njimi, saj boš za premagovanje svojih stisk rabila osebni obisk pri psihologu (razen če greš k šolski svetovalni delavki), saj rabiš svetovanje in podporo, ki ti jo tu preko foruma težje damo kot pa, če se osebno pogovoriš s strokovnjakom.

Prosim te, da še malo razmisliš, komu bi se lahko zaupala in ali bi zmogla povedat staršem, ker rabiš pomoč in s tem ni nič narobe. Je pa pač tako, da mladostniki, stari 14 let, lažje dobijo pomoč, če dajo starši soglasje, poleg tega je starševska podpora izjemno pomembna.

Želim ti vse najboljše, pa srečno!

Marjetka Gojkošek, mag. psihologije

Odgovor svetovalca:

Lepo pozdravljena.

Super, da si še malo več povedala o sebi; niti slučajno nam ne težiš, mi smo zato tu, da mladostnikom pomagamo po najboljših močeh ???? Mislim, da je tvoje razmišljanje o tem, da bi obiskala šolskega psihologa res pohvale vredno, saj kot že zadnjič omenjeno, boš na ta način lahko začela premagovati svoje stiske in predelovati bolečino, občutek nevrednosti in nizko samopodobo.

Spodaj ti bom poskusila odgovoriti na vsa tvoja vprašanja:

1. Če misliš, da bi se težko uskladila glede časa, bi mu jaz na tvojem mestu poslala email in ga vprašala, če je kakšna možnost, da prideš pred poukom (in navedla svoje razloge za to). Če to ne bi šlo, bi si poskusila vzeti 5 minut po šoli (vem, da si rekla, da nimaš časa) samo toliko, da ti svetuje, kdaj in kako bi to potekalo oz. kako bi lahko v razredu 'prikrila', da hodiš k njemu. S tem ima prav gotovo veliko izkušenj, saj so tudi drugi mladostniki pogosto v stiski in rabijo psihologa, hkrati pa ne želijo, da o tem ve cela šola.

2. Povej to, kar si povedala meni oz. mogoče na začetku toliko, koliko ti gre. Nič se ne sili, še posebej, če nerada govoriš o sebi, kot si omenila. Dobro bi bilo, da poveš čim več, hkrati pa vedi, da lahko poveš samo toliko, kolikor si pripravljena in koliko zmoreš. Psiholog bo to razumel.

3. Psiholog ponavadi želi vedeti razlog, zakaj ga nekdo obišče. Če mu poveš, da ti je zelo neprijetno govoriti o sebi, te bo z vprašanji vodil in ti pomagal povedati čim več oz. kolikor boš ti pripravljena povedati. Prav gotovo te bo vprašal o občutkih, kako dolgo jih že imaš, kaj se dogaja v tvojem življenju in kaj je po tvojem mnenju sprožilo te občutke. Verjetno te bo vprašal tudi o situaciji doma, ali se razumete s starši in podobno.

4. Mislim, da ti bo v vsakem primeru neprijetno, saj je to zate prvič in ker nerada govoriš o sebi, sploh pa o svojih težavah. Toplo ti svetujem, da se teh občutkov ne prestrašiš. Normalno je, da nam je neprijetno govoriti o svojih stiskah. Če bi bilo prijetno, ne bi imeli težav oz. ne bi bili v stiski, stiske pa bolijo, saj izhajajo iz bolečine. Četudi ti bo neprijetno, si priznaj, da se tako pač počutiš in vseeno spregovori o sebi. Ni druge poti, da premagaš stiske in bolečine kot pa to, da greš skoznje (ne okoli po lažji poti).

5. Psiholog naj ne bi brez tvojega dovoljenja staršem/razredničarki ničesar govoril, saj mora, vse kar sliši, zadržati zase. Če te skrbi, bi mu na tvojem mestu to tudi povedala in ga vprašala, kdaj je dolžan obvestiti starše in o čem. Da ti malo razloži, kolikor lahko ali ne sme zadržati zase. Primer: to, da imaš negativne občutke in misli, ne bi smel deliti z nikomer, če bi bila ti na primer samomorilna, potem pa bi po uradni dolžnosti to moral povedati staršem, saj je tveganje, da to zadrži samo zase in tvega življenja mladostnice, prevelika odgovornost in je dolžan o tem obvestiti tudi druge.

6. Jaz bi mu zaupala svoje težave glede slabega počutja in da je šlo že tako daleč, da se režeš. Izredno pomembo namreč je, da ti pri tem pomaga (kar ti lahko samo, če za to ve), saj je rezanje že naslednja stopnja stiske, kjer je bolečina že tako velika, da jo poskušaš omiliti na psihofizičen način, kar nam psihologom da jasno vedeti, da zelo trpiš. Razumem, da ti je o tem zelo težko govoriti, in da še o tem nikomur nisi povedala, ampak ti toplo svetujem, da mu to poveš, ker tu gre za res globoko stisko, ki jo boš lahko rešila samo s pomočjo strokovnjaka. Če te je preveč strah, pa mu za začetek povej samo o svojih mislih in čustvih ter o vsem, kar si meni, kdaj naslednjič, ko mu boš že malenkost bolj zaupala, pa mu povej še o rezanju. Vedi, da vsako zaupanje traja, da se vzpostavi in da boš rabila čas, da se popolnoma odpreš. To je čisto normalno in se ne obremenjuj, če vsega ne boš povedala že takoj na začetku. Lahko pa si recimo tudi pripraviš kakšne oporne točke, o čem bi rada govorila, ali pa se prepustiš občutku in boš videla, kako in kaj bo potekalo in koliko boš pripravljena povedat o sebi.

7. Ne, ne bo te čudno gledal, ker je tega vsak psiholog navajen. Psihologi govorimo z ljudmi o težavah in stiskah, o bolečini in travmah ter se zavedamo, da so polni žalosti in tesnobe. Razumemo, da se lahko človek, ko odpremo temo o problemih oz. tem, kar jih muči zjoče, saj že tako dolgo trpi, da se več ne more zadržati. To je popolnoma normalno, je del terapije in tudi zdravljenja. Svetujem ti, da se ne trudiš zadržati solz in joka (čeprav verjamem, da je zelo neprijetno jokati pred drugim), ampak te naj potolažim, da je to on videl že res velikokrat v svojem življenju in da to ni nič takega. Poleg tega je veliko bolj zdravo zate in za tvojo psiho, da čustev ne zadržuješ ali tlačiš, da ne zadržuješ solz in se pretvarjaš, da ni tak hudo, ker potem sama sebe zaviraš pri zdravljenju in potlačuješ čustva globoko vase, to pa kasneje vedno udari ven, ker vse, kar je potlačeno, se mora enkrat sprostit in zadihat. Predlagam torej, da pustiš solzam prosto pot, hkrati pa svetujem, da poskušaš vajine seanse organizirati po pouku, ko ne bo noben videl, da si jokala.

8. Psiholog ne bo nikoli mislil, da si izmišljuješ, ne glede na to, kako deluješ na zunaj. Psihologi se dobro zavedamo, da večina ljudi nosi maske in se pred drugimi obnaša drugače, mogoče manj pristno kot so v resnici. To ne pomeni, da ljudem ni za zaupat ali pa da lažejo, pomeni pa to, da večina ljudi skriva svoje stiske, saj jih je strah, kaj si bodo o tem mislili drugi. Zato si nadenejo masko veselja in se pretvarjajo, da je vse v redu. Psihologi vemo, da je to samo igra in razumemo, da ni nalašč ali iz zlobe. Z veseljem prisluhnemo, kaj se dogaja za tem nasmehom, zato se opogumi in bodi čim bolj pristna in iskrena glede tega, kar se ti dogaja.

Kot sva že prejšnjič omenili, tvoje negativne misli povzročajo tvoje občutke glede tega, da se drugi pretvarjajo in da se ti za hrbtom smejijo. Tvoja stiska je tako velika, da vse vidiš skozi negativna očala in vse interpretiraš skozi te temne barve, ker si ranjena in ker trpiš. Ko boš enkrat ta del sebe pozdravila, boš stvari videla bolj realno in manj boš razmišljala, kaj vse drugi počnejo. Ko boš bolj samozavestna (tvoje razmišljanje namreč izvira iz občutka manj ali ničvrednosti), te ne bo več skrbelo, kaj o tebi mislijo drugi, saj boš trdna v tem, kdor si (boš zaupala vase) in ti niti ne bo preveč mar o njihovem razmišljanju (prepoznala boš svojo vrednost, ki se ne bo zamajala ob drugih).

Treseš se zato, ker se z mislimi in čustvi pripelješ tako daleč, da je telo tako pod stresom, da se odzove s tresenjem. To je odziv tvojega telesa na tvoja prepričanja in stiske, s katerimi živiš.

Želim ti vse dobro, in veliko poguma pri pogovoru s psihologom. To, da greš k njemu, je najboljši in najbolj pomemben korak. Veliko sreče! ????

Marjetka Gojkošek, mag. psihologije

Odgovor svetovalca:

Lepo pozdravljena.

Super, da si se spet javila, da lahko preženeva še tvoje zadnje dvome glede obiska pri psihologu ????

1) Včasih je v opisu delovnih nalog težko zajeti in predvideti težave vseh mladostnikov oz. učencev/dijakov na šoli, zato so napisane najbolj splošne (tiste, ki jih ti navajaš). Kljub temu pa bi jaz tvoje težave uvrstila med 'pomoč učencem z različnimi težavami', kjer težave ne morejo biti konkretno opredeljene, saj se mladostniki včasih pri tem precej razlikujejo (nizka samopodoba, težave v odnosih, težave s starši, samomorilnost, samopoškodovanje, motnje hranjenja, odvisnost od alkohola in drog, družinsko nasilje in še bi lahko naštevala), vsega tega pa ni smiselno pisati v opis nalog, ker je tega res veliko. Zato pa je to zaobjeto pod 'različne težave'.

2) Razumem tvoje skrbi glede njegove neizkušenosti, vseeno pa bi mu jaz dala priložnost, ker mladost/neizkušenost ne pomeni nujno nezmožnosti pomoči mladostnikom. Psihologi moramo čez veliko preizkusov znanja, prakse in pripravništva, preden sploh dobimo službo, tako da četudi je to njegovo prvo leto pri vas, ne pomeni, da ti ne bo znal pomagati. Če drugo ne, te bo lahko usmeril na pravo pot ali ti svetoval nekoga, ki bi bil mogoče bolj 'primeren' zate.

Občutek imam, da so vse skrbi, ki jih omenjaš zgoraj, še vedno vezane na tvoj strah, da bi komu zaupala, kaj te teži. Tu te popolnoma razumem. Šolskega psihologa sem predlagala samo zato, ker če greš k osebnemu zdravniku in boš z njegove strani napotena k psihologu, boš potrebovala soglasje staršev, na to pa še zaenkrat nisi pripravljena. Če želiš, si še lahko daš malo več časa in razmisliš, ali bi bilo v tem primeru (strah pred morebitno napačno odločitvijo glede pristopa k šolskemu psihologu) boljše zate, da se pogovoriš s starši in najdete psihologa, ki bo ta pravi zate. Zavedam se tvojega strahu glede pogovora s starši, mogoče pa le uspeš najti odgovor zase glede poti, ki bi ti bolj odgovarjala. Vedi pa, da oboje pomeni izpostavitev sebe in svojih težav, torej točno tega, kar te najbolj skrbi, zato ti bo na začetku neprijetno pri komerkoli že boš, saj je vsak prvi obisk ogromen korak naprej, veliki koraki pa vedno pomenijo vsaj malo strahu, saj prvič stopamo po tej poti.

Jaz te pri vsem tem spodbujam in navijam zate, da se boš prav odločila ????
Srečno!

Marjetka Gojkošek, mag. psihologije