FTM

Zelo se opravičujem, ker bo mogu to nekdo brat, ne bo slovnično in iskreno mi na tej točki že dol visi. Se iskreno opravičujem. 

A mogoče kdo ve kako pridt kot 17 letnik do kliničnega psihologa, brez, da za to izvejo starši. Verjetn sm FTM trans, nevem, nimam pojma, o tem konstantno razmišljam že zadnje 3 mesece, vedno slabše je, res ne morem več. Ogabno se počutim, če bi lahko, bi odrezu, porezu, uniču vse, kar je ženskega na meni, ne morem se pogledat, faking dost mam. Ne me narobe razumet, nimam nič proti ljudem, ki so feminine, respect, good for you, you look good, ampak na sebi pa tega ne morem prenašat. Vse se je začel 3 mesce nazaj, ko sm vidu slike sebe in sm si bil prvič v mojem življenju všeč na sliki. Zakaj? Ker sem bil tko, hm, i look like a guy. In pizda sm pol začel razmišlat. Preveč. In ugotovil, tut za nazaj, da je šest sedmin mojih problemov glede izgleda blo povezanih s tem, da sm punca. Ampak nevem a sm trans. Ker včasih se za 2 min počutm ok v svojem telesu, in takoj razmišlam, a mogoče fejkam vse skp. Pa še pol leta nazaj sm kiklo nosu, pa ni blo bad. Zdej, to ni cela zgodba, sam iskreno se mi ne da pisat. doživljam velik spolne disforije. In evforije, ko mi random človk na cesti reče fant al neki. Alpa k en varnostnik že 3 leta misli, da sm fant. Pa mi je blo skos všeč. Pa sm bil debil. Ker sm vedu, da obstajajo trans ljudje, podpiru sm vse, ampak sm bil tko, pa js to ne bi mogu bit, to je ja, js ne. Je za povedat, da sm pršu v puberteto zlo pozn in sm šele zdj začel vidt spremembe ane. In mi ni niti mal všeč. Tok pozn je blo zato ,ker sem bil anoreksičen. tak, 7 let. In sm sam okreval. No, v zadnjih 3 mesecih se je moj odnos do hrane ful spremenul. Na ful dobr. Zakaj? Ker opažam, da ko se tretiram kot, da sm fant, velik bolš skrbim zase. In ja sm povedu prjatlom k jim zaupam, uporablam z njimi he/him, in ja všeč mi je, vem, da mam vse možne znake, ki jih nism vse povedu, da sm trans, ampak js bi enga strokovnjaka, k je mal bl objektivn in bi se v živo pogovarju. Ker ne morm več, k se ne morm na nč skoncentrirat, ker skos o tem razmišljam. Tkoda ja, rabu bi eno nesrečno dušo z izobrazbo kliničnega psihologa, k me bo rabla trpet enkrat na  teden brez, da izvejo moji starši. Ker je pol moje familije transfobov. O pa še to, ja, k velikrat pol vprašajo 'predstavli si, da je družba super, noben te ne bi obsoju, familija te sprejme, itd. A bi šel na testosteron pa to?' Ja, v tem primeru brez obotavljanja. Sam, jebiga, svet gre v kurac, taka družba ne obstaja.