fant

Pozdravljena!

Tvoje vprašanje je bilo poslano enemu od svetovalcev, ki prostovoljno odgovarjajo na vaša vprašanja. Odgovor lahko pričakuješ kmalu.

Hvala za potrpežljivost

Prijazen pozdrav iz uredništva

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena,

V tvojem zapisu čutim, kako močno si želiš bližine, razumevanja in nekoga, ki bi te resnično slišal. Zato ti zdaj pišem – da veš, da nisi sama.

To, da si želiš fanta, nekoga, ki bi te objel, poslušal, s katerim bi se poljubljala, ni nič čudnega. Čisto naravno je, da si pri dvanajstih začnemo postavljati vprašanja o tem, kaj je ljubezen, kaj pomeni imeti nekoga rad, in kako bi bilo, če bi nas imel nekdo rad nazaj. To je del odraščanja in vsi se v nekem trenutku lahko počutimo izgubljene v teh občutkih.

Omenila si tudi to, da težko spiš, da si se nekoč samopoškodovala, in da si pogosto žalostna. To mi pove, da nosiš v sebi veliko bremena. In to je preveč, da bi morala nositi sama. Si se že kdaj v preteklosti o tem pogovorila s starši ali s šolsko svetovalno službo? Predlagam ti, da da se s temi občutki obrneš na odraslo osebo, ki ji zaupaš. Verjemi mi, obstajajo odrasli, ki te bodo slišali brez obsojanja in ti želeli pomagati, da se boš počutila bolje in varneje.

Kar se tiče fanta, ki ti je všeč – razumem, da se ob njem počutiš bolje in da ti srce zaigra, ko ti napiše sporočilo. Taka čustva so lahko zelo lepa, a tudi zelo boleča, kadar ne vemo, ali so vzajemna. Ker je starejši, je verjetno tudi v drugačnem življenjskem obdobju kot ti – in to zna biti zapleteno. Sta se mogoče pogovorila, kaj čuti on? Kako bi se počutila, če bi ostala le prijatelja? Mislim, da se tvoje srce prebuja in išče ljubezen, razumevanje, toplino. In vse to si zaslužiš – le najprej moraš poskrbeti zase, za svoje zdravje in svojo notranjo moč. Ko si močna v sebi, lažje najdeš nekoga, ob katerem se boš počutila varno, lepo, sprejeto – tako, da boš lahko rasla, bila srečna in odnos bo bolj jasen.

Morda zdaj še ne potrebuješ fanta, ampak nekoga, ki te bo resnično slišal in razumel – in to je mogoče najti tudi v odraslih, terapevtih, ali celo v sebi, ko začneš bolje razumeti, kaj nosiš v srcu.

Zato te prosim – naredi en pogumen korak še danes. Pogovori se z nekom in ne ostajaj sama s to bolečino. In če si želiš, nam lahko še pišeš. Tudi jaz verjamem vate.

Cita Jenko, mag. psihologije

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena, 

Hvala, da si delila, kako si se počutila, ko si se pogovorila s šolsko svetovalko – in verjamem ti, da ti ni pomagalo, ampak se je morda celo poslabšalo. To se žal včasih zgodi, še posebej če začutimo, da oseba, ki ji zaupamo, ne razume popolnoma, kaj doživljamo. In to te lahko še bolj oddalji od tega, da bi spet komu zaupala. Kaj pa bi si takrat želela od nje? Kakšnega odziva, da bi se zares počutila razumljeno oz. da bi ti pomagala? Si se glede svojega počutja že pogovorila s starši? 

Tudi to, da si fantu povedala za svojo depresijo, je zelo pogumno. Lepo je, da te pomiri, ko jočeš. Kako pa se je odzval na to? Fant, še posebej če je sam star 16, ti sicer lahko da nekaj tolažbe, a za to, da bi se ti zares bolje počutila in našla moč v sebi, potrebuješ nekoga, ki je posebej zato tukaj – da te posluša, razume in ti pomaga, da korak za korakom spet zadihaš.

Mogoče se lahko vprašava skupaj – kaj pa ti misliš, da res potrebuješ v tem trenutku? Kdo bi ti lahko stal ob strani, da bi se počutila boljše? Imaš morda kakšno prijateljico, ki ji zaupaš in s katero bi se lahko več pogovarjala?

Tudi midve lahko skupaj razmišljava, kaj narediti, da ti bo lažje. Korak za korakom, brez pritiska.

Objem! 

Cita Jenko, mag. psihologije