Fant

Pozdravljeni. 

Sem študentka, stara 20 let.

Imam fanta, ki je star 24 let. Skupaj sva 9 mesecev. Spoznala sva se na faksu, saj sva študirala isto smer. On je zdaj že magistiral. Spoznala sva se pa prek njegove sestre, saj je moja sošolka. Njej je to ok, da sva sedaj par. Moj fant do sedaj ni imel še nobene punce. Jaz sem njegova prva. Zelo lepo ravna z mano, videti je da me res ima zelo rad. Glede na to, da pred mano ni še imel punce, pomeni, da je zelo navezan na svojo družino. Je pa tudi bolj mamin. Kar me malo moti. V družini jih je 5: mama, oče, brat, sestra, (sestrin fant) in on. Vedno so vse stvari počeli skupaj. On tudi nima nobenega prijatelja, saj je vedno bil osredotočen na študij. Vedno je imel za sabo družino, katera je skrbela za njega, mu krajšala dneve. Ko sem prišla jaz, so bili vsi navdušeni, da si je končno našel punco. Vsi so me lepo sprejeli. Po par mesecih sem ugotovila, da je on res njihov sinko, predvsem pa mamin. Za vsako mnenje je mamo vprašal, ter čakal njeno potrditev. Sčasoma me je to začelo motiti. Vedno ko sem prišla k njemu, nisem prišla k njemu, ampak k njegovi družini. Ves čas tičimo skupaj, kar me malo moti, saj bi rada, da imava tudi midva malo svojega časa. Če greva kdaj v njegovo sobo, njegova mama ali brat kar vdrejo ter se z njim pogovarjajo. Res mi je neprijetno. To sem mu tudi vse že povedala, a trdi, da so oni od vedno bili tako vajeni, da so tako povezani, ter da hodijo vedo v njegovo sobo. Tega nisem sprejela, saj sem odločna ženska in vem kaj me moti in kje so neke meje. Ne zdi se mi ravno normalno, da so vedno z nami. Ni važno kje, ali je to njegova soba, ali kuhinja, ali prostor za učenje. Sedaj so naredili majhno spremembo, saj jim je moj fant tako rekel. V njegovi sobi je bila še pisarna njegove mame, in tam je urejala maile, papirje, fotokopije, tako da res ni bilo zasebosti. Povedal jim je tudi v mojem imenu, da me moti, da so ves čas v najini sobi. Ni jim bilo prav, rekli so naj se prilagodim. Tako imam vedno občutek, da ko grem k njemu na obisk, grem prazvaprav k celi družini. Ko pride pa on k meni domov na obisk, imava svojo zasebnost, saj moja starša večinoma delata popoldne, ter nas bilo kdaj, ali sta doma, ali delata, pustita sama v sobi, ali na sprehodu, ali bilo katerih koli ostalih obveznosti. Imava svojo zasebnost.

Zato se vedno počutim slabe volje, ko grem k njemu na obisk, saj vem, da ne bova mogla v dnevu biti niti 5 minut skupaj, saj bo vedno nekdo zraven. 

Zanima me vaše mnenje. Kako si lahko pomagam ter razumem? Ali bi mu morala še kaj reči?

Najlepša hvala in lp