Skoči do osrednje vsebine

Vprašanje:

Faks

Tema: Čustva, Odnosi s prijatelji in vrstniki, Stres in anksioznost, Učenje

  • hv

    hvala

    hvala

    Objavljeno: 28 jan. 2024 10:46

    živo.

    Trenutno sem sredi izpitnega obdobja in imam občutek, da ne morem več. Celo noč sem jokala in že par dni zaspim v joku. Zdi se mi da je vsega preveč. Od sredine oktobra si govorim, samo še ta teden. In zgleda, da bo ta teden dolg do julija. Ker se ne moram skoncentrerati in ker imamo veliko izpitov tako ustnih kot pisnih je možno, da se mi bo izpitno obdobje zavlelko v naslednji semester. Težava je v tem, da ne vem, kdaj ne bom zmogla več. Prav tako sem ugotovila v 3. letniku (UL), da mi smer ni všeč. To je lahko poslednia neuspehov. Na faksu nimam lihk družbe s katero se bi lahko družila.

    Lansko leto sem hodila k psihologu (koncesionarju). Svoje diagnoze ne vem. Večino obravnav vsa s psihologom delala sprostitvene tehnike in bolj malo pogovarjala. Te so delovale, vendar niso spremenile mojega vedenja in razmišljanja. Problem imam, ker sem na zadnjo obravnavo pozabila priti in psihologu od junija nisem napisala maila. Ali lahko vseeno pridem do nove pomoči, če je to potrebno? 

    Doma imam starše in sestro, ki me podperajo. Vedar dobro skrivam svoja čustva in se pred njimi delam, da je vse v redu. Nočem, da jih skrbi zame. Prav tako ima mami velikokrat negativne misli in jo nočem še bolj obremenjevati. Pogosto razmišljam o smislu življenja in samopoškodovanju, vendar si nikoli nič ne naredim. Opravila sem tudi test testne anksijoznosti, katerega je bil rezultat kar visok 54/60. Težave imam s spanjem, koncemtracijo, tesnobo ...

    najlepša hvala za nasvet 

  • Uredništvo

    Urška Meolic Kotnik

    Objavljeno: 29 jan. 2024 16:33

    Odgovor svetovalke:

    Pozdravljena, 

    kot si napisala, si se znašla v stresnem obdobju, in sicer je trenutno izpitno obdobje in veliko učenja. Zadnje čase zaspiš v joku in se zelo obremenjuješ, če ti bo uspelo narediti vse izpite. Tudi pozornost imaš slabšo. Imaš pa veliko pisnih ter ustnih izpitov. V tretjem letniku si ugotovila, da ti študij ni všeč. Prav tako praviš, da nimaš družbe na študiju. V preteklosti si hodila k psihologu, kar ti je pomagalo, potem si na zadnjo obravnavo pozabila priti in psihologu se od junija nisi oglasila. Sprašuješ, če lahko prideš do pomoči, če je to potrebno. 

    Vsekakor lahko prideš do ustrezne pomoči, če le-to potrebuješ. Pri osebnem zdravniku zaprosiš za napotnico za psihologa in jo vložiš v ustrezni zdravstveni dom oziroma na center za duševno zdravje otrok in mladostnikov ali h koncesionarju. Lahko se tudi osebno naročiš ali pokličeš. Takrat je najboljše, da poveš, da si pozabila na zadnjo obravnavo, ampak da sedaj potrebuješ čimprejšnjo obravnavo in pogovor. Tam so zato, da ti pomagajo in ne boj se, da te ne bi sprejeli. 

    Glede na težave s spanjem, pozornostjo, tesnobo in na to, da si napisala, da ne zmoreš več, da razmišljaš o smislu življenja ter samopoškodovanju, bi ti toplo priporočala, da se res čimprej obrneš na strokovno pomoč v ustrezni najbližji ustanovi. Tam ti bodo tudi vedeli bolj pomagati ter prisluhniti, kar bo tvojo stisko lahko zmanjšalo. Ker simptomi pri tebi trajajo od oktobra, če te prav razumem, se je sedaj dobro čimprej obrniti po pomoč, da se še ne poglobijo. S psihologom se boš lahko naučila tehnik postavljanja ciljev, načrtovanja učenja, vztrajnosti v situacijah in prav tako ti bo pomagal, da se boš razbremenila od težav. Če ne boš dobro spala, bo to negativno vplivalo na druge vidike življenja (npr. študij) in težave se ti bodo samo še poglabljale. Zato je najpomembneje, da si vzpostaviš ritem spanja, kar pomeni, da greš vsak dan spat ob približno isti uri, da si vsaj uro pred spanjem brez telefona ter zaslonov, da imaš v sobi konstantno temperaturo in da ni prevroče. Pomagajo pa tudi tehnike dihanja, ki si jih najbrž že spoznala pri psihologu. Prav tako morda lahko začneš pisati dnevnik, kjer zabeležiš svoje misli, čustva in doživljanja v vsakdanu. Na ta način tudi sprostiš ter predelaš vse, kar se ti dogaja v vsakdanu, kar ti lahko pomaga tudi pri spreminjanju načinov delovanja.  

    Če ti smer študija ni všeč in te ne zanima, jo lahko po dobrem premisleku morda zamenjaš, če se boš tako odločila. Vendar pa se morda najprej o tem pogovori s starši ter psihologom. Morda je v trenutni situaciji vseeno boljše, da ne sprejemaš drastičnih ter velikih odločitev, dokler se tvoja situacija ter življenje ne umirita. 

    Upam, da ti bo odgovor v pomoč. 

    Lep pozdrav

    Urška Meolic Kotnik, mag. psihologije

  • Hv

    Hvala

    Hvala

    Objavljeno: 12 feb. 2024 16:50

    Pozdravljeni.

    Hvala za odgovor. Pri zdravnici sem dobila napotnico in čakam na prvo obravnavo pri psihologu. Začela sem pisati tudi dnevnik.

    Imam pa še eno vprašanje. Seveda moje stanje vpliva tuti na druge člane družine. Vednar jih nočem preveč obremenjevati. Mojo mami zelo skrbi zame. Sama tudi ni kaj preveč zadovolna z svojim življenjem. Jambra o službi, odnosiv v družini, kok je težek življenje. Imava dober odnos, vendar velikokrat pove kaj neprimernega in omenja faks, kako mi gre... Večinoma je to najin pogovor, tudi če se pogovarjava o nečem drugim, ji uspe speljati temo na faks ali vsaj namigne. Občasno znorim ali ji povem, da mi to ni okej. Na to odgovori, da jo nihce ne mara ali da nima smisla,  da bo šla, ker jo noben ne mara ... Prav tako mi govori težave, ki jih ima v službi, ki me ne zanimajo. Mene vse to čustveni še bolj podre. Predlagala sm ji psihologa, vendar vedno odgovori, da je brez zveze. Oče me pri vsem tem pusti primeru ali pove mami da nej že neha z vsem tem.

    Zanima me, kako ji naj dopovem, da tudi njena besedna in nebesedna komunikacija vplivata name, ne, da bi jo pri tem še bolj potrla? 

  • Uredništvo

    Urška Meolic Kotnik

    Objavljeno: 16 feb. 2024 20:31

    Odgovor svetovalke:

    O, zdravo, 

    lepo te je "slišati". Zelo me veseli za to, da si zbrala pogum in da čakaš na psihologa, upam, da boš kmalu na vrsti. Super način je tudi pisanje dnevnika, saj boš tako razbremenila vsa negativna čustva ter stresne situacije.

    Verjamem, da ti ni lahko v odnosu z mamo in občasnih težkih pogovorih. Ljudje smo bitja socialnih stikov ter odnosov, kar pa zna biti mnogokrat zelo obremenjujoče. Naša pričakovanja do samih sebe, cilji in obveze življenja nas lahko zelo utrudijo ter izčrpajo, če pa se ne moremo zamotiti ali si najti nečesa za sprostitev, je to že večja težava. Sedaj  v tvoji situaciji ti nisi pravi naslov za to, da bi poslušala njene težave, za katere je videti, da so se že kar nekaj časa nabirale in jih nima komu drugemu za povedati. Nekateri ljudje nočejo strokovne ali terapevtske pomoči, ker je potem potrebno delati na sebi, to za sabo prinese spremembe, ki večkrat niso prijetne. Zahtevajo namreč veliko pogovorov, uporabe različnih tehnik, sledenje določenim nalogom in dogovorom, odpiranje težkih ran iz preteklosti ipd. Morda lahko mami nekako nakažeš, da bi bilo dobro, če o težavah govori s kakšno prijateljico ali osebo, ki ji zaupa. Morda ima kakšne sorojence ali sorodstvo, da bi se lahko s kom pogovorila? Obstaja pa tudi Center za psihološko svetovanje Posvet (https://posvet.org/), ki je brezplačen in lahko gre tja na pogovor. 

    Nikakor pa nisi ti odgovorna za vse njene težave, ker se lahko hitro pojavijo pri tebi občutki krivde, sramu ali dolžnosti, da bi pa morala nekako pomagati. Morda se sedaj v tem času ne bosta mogli odkrito in iskreno pogovoriti brez da bi katera prizadela drugo. S tem nič ni narobe. Včasih je tudi boljše ostati tiho, se umakniti, iti ven ali si najti nekaj drugega, ter se malo izogniti situaciji ter pogovoru. Mogoče pa ji bo to, ko boš ti začela hoditi k psihologu, dalo tudi motivacijo za lastne spremembe in izboljšanje življenja. Seveda pa razumem to, da je tvoja mama in da se imata zelo radi. Dovolj je že, če npr. skupaj spijeta kavo (ali čaj ali pojesta kakšno pecivo) ali sproščen čas skupaj. Ko pa je preveč, pa se umakneš stran. Če tega ne zmoreš, ne delaj tega. Mogoče lahko poveš o vajini neustrezni komunikaciji komu drugemu bližnjemu, pa ji ta to omeni in razloži. Druge bo morda drugače razumela in lažje sprejela povedano. Lažje staršem povedo starejše osebe, kot pa lastni otroci (saj nas vedno vidijo kot majhne otroke, kar včasih zakomplicira odnose). 

    Napisala sem ti nekaj možnih načinov, vsekakor pa ni nujno, da bo v tvoji situaciji lahko kateri ustrezen. Želim si, da bi ti bilo kaj od tega v pomoč... 

    Drži se, punca, you got this!

    Urška Meolic Kotnik, mag. psihologije

  • Anonimno

    Zagotavljamo ti anonimnost, zato lahko brez skrbi zastaviš vprašanje. Tvojih osebnih podatkov ne objavljamo javno.

  • Brezplačno

    Nič ne stane! Na tvoja vprašanja bodo strokovnjaki odgovorili brezplačno.

  • Strokovno

    V spletni svetovalnici je na voljo ekipa strokovnjakov, ki jim lahko zaupaš. Med njimi so zdravniki, psihologi in drugi strokovni sodelavci.

Obrazec, kjer lahko zastaviš vprašanje

Vpiši vzdevek. Uporabiš lahko: črke slovenske abecede, številke, presledek, - in _

Izberi spol. Ta podatek je pomemben za svetovalca in ne bo javno objavljen. Če podatka ne želiš navesti, to spoštujemo.

Vpiši svojo starost. Ta podatek je pomemben za svetovalca in ne bo javno objavljen. Če podatka ne želiš navesti, to spoštujemo.

Ne najdeš odgovora?

Zastavi vprašanje