EnaČudakinja

Odgovor svetovalke:

 Drago dekle,

Tvoje pismo sem večkrat podrobno prebrala in ga še prespala. Zelo nazorno si opisala kompleksnost stiske in začaranega kroga, v katerem se vrtiš. Hudo mi je, ko berem, da bi rada obupala. Dovoli, da ti prisluhnem in podam nekaj povratnih informacij, ki ti bodo, srčno upam, vsaj malo olajšale stisko. Na žalost pa je zgolj tule rešiti ne moreva.

Zelo dobro je to, da hodiš na psihoterapijo in da ti pomagajo tudi z zdravili. Pišeš, da to traja že dobro leto. Verjetno si pričakovala do danes že kakšne spremembe, ampak žal to ne gre tako hitro. Sama dobro veš, kako težko je prekiniti vedenja, s katerimi si zasvojena. Predvidevam, da tvoje težave trajajo že vrsto let. To pomeni, da bo tudi zdravljenje trajalo najmanj toliko časa, raje več. Dobra novica je: kljub temu deluje in dá se!

Si šele na pragu svojega odraslega življenja in vse imaš še pred seboj. Torej, spodbujam te, da vztrajaš, še posebej v obdobjih, ko se zdi, da je brezupno. V knjigi priznane ameriške psihoterapevtke, ki ti jo bom priporočila na koncu, sem prebrala, da ljudje običajno obtičimo ravno na točki, ko smo najbolj pripravljeni za spremembo. Kaj praviš na to? :)

Imam pa zate še nekaj vprašanj, na katere si poskušaj odgovoriti, preden se odločaš o čemerkoli nepovratnem. Na eni strani pišeš, da vsi mislijo, da zgolj iščeš pozornost. Hkrati pa v pismu sama priznaš, da jo potrebuješ. Želiš, da bi te opazili, jemali resno. Želiš se jim dokazati. Dokazati v čem? Kaj pričakuješ od bližnjih? In ali lahko sprejmeš to, kar so ti zmožni ponuditi, hkrati pa jih razumeti, ko ti nečesa ne zmorejo? Lahko upoštevaš, da imajo tudi oni občutke nemoči in da imajo, tako ko ti, do teh občutkov pravico?

Potreba po pozornosti je ena najbolj osnovnih človeških potreb. Z njo ni nič narobe. Lepa je, saj nas vabi v povezovanje z drugimi. Vabi nas v to, da smo z drugimi ranljivi. Seveda lahko postane za nekoga prenaporna, ampak kot odrasli moramo odgovornost zanjo prevzeti sami. Naučiti se jo regulirati. Naučiti se jo zadovoljiti sami. Kdaj si nazadnje sama sebi namenila pozornost, kakršno iščeš v bližnjih? Kdaj si bila nazadnje sama do sebe prijazna, ljubeča? Poskrbela za to, da bi se počutila bolje, ne slabše?

Dotaknila se bom še enega vidika in sicer samouničevalnih vedenj. Pri okrevanju ni dovolj, da delujemo zgolj na čustva in misli, začeti boš morala tudi namerno in zavestno spreminjati svoja vedenja. Prvo, k čemur bi te povabila je, da se nahraniš. Da začneš jesti dovolj in uravnoteženo. Možgani so sestavljeni pretežno iz maščobe in vode. Izstradani možgani ti ne morejo biti v oporo pri zdravljenju. Še toliko ur psihoterapije in zdravil ne bo zaleglo, če se telo bori z ohranjanjem pri življenju glavnih vitalnih organov. Podhranjeno telo vidi svet in življenje zelo izkrivljeno, in že zgolj zato ne smeš verjeti vsemu, kar misliš. Opomni se: »To govori bolezen, to nisem jaz.«

Potem te vabim, da kolikor lahko, postopno opustiš tudi rezanje. Ko se zavežeš temu, da je telo tvoj »dom«, uvidiš, da se že zgolj s tem, da začneš bolje skrbeti za svoj dom, občutno spremeniš svoje počutje in s tem tudi pogled na samo sebe, na bližnje, na življenje.

Ne obremenjuj se z diagnozami. Te niso iz cementa. So samo okvirčki z opisi simptomov, ki terapevtom in zdravnikom služijo kot informacija za načrtovanje optimalnega zdravljenja. Zdravljenje pa je vedno spreminjajoč se proces in zato tudi nobena diagnoza ni nespremenljiva.

Opisala si kar nekaj svetlih točk, ki jih v svojem življenju kljub vsemu vidiš in si zanje hvaležna – rekla jim bom lučke: tvoja družina je ljubeča in ti želi najboljše, trudijo se zate, veliko se smeješ in priznaš tudi, da imaš v življenju lepe stvari, da se imaš tudi kdaj lepo. Oprimi se tega! Z vztrajanjem na poti terapije in zavestno spremembo vedenj, bodo te lučke postopno odgnale temo in olajšale bolečino, ki te sedaj prežema.

Za konec pa še: bolečina je tu. Nekaj ti želi sporočiti. Kaj ko bi z njo zgolj »posedela«? Se nehala boriti z njo, ampak jo uzrla v bolj prijateljski luči? Ji dala glas na kakšen nov način? Ti je blizu katera od oblik kreativnega izražanja?

Sprašujem se tudi, kaj te še sicer zanima? Kaj študiraš? Katere vrednote sicer zasleduješ v življenju in kako bi jih lahko udejanjila skozi delovanje (hobi, bodoči poklic)?

Pa še knjiga, ki jo enostavno moraš prebrati: avtorica je Lori Gottlieb, naslov pa je »Morda pa se moraš z nekom pogovoriti«. Obljubim, da ti ne bo žal!

Naložila sem ti veliko dela. Namenoma. Ne sprejmem tvojega obupa, pa pika. Verjamem vate!

Topel pozdrav,

Maruša Bertoncelj, univ. dipl. socialna pedagoginja