Eksistencialna kriza(?)

Upam da bo tole melo nek rep in glavo ampak ne vem vec kaj delam s svojim zivljenjem.

Ze vec kot 2 leti me nic ne veseli. Pa ne da bi bila ves cas zalostna, vecino casa sem ravnodusna/nevtralna tudi ko bi rada bila vesela ampak fizicno ne morem bit, ves cas sem bolj ali manj pod stresom ker imam ves cas obcutek da nekaj narobe delam, da izostajam. Pred nekaj dnevi sem se pogovarjala s sosolko in ji omenila da mi gre na zivce da so ves cas novi testi in sprasevanja in da bi rada samo bila konec z obveznostmi za vedno/daljsi cas in mi je rekla da v zivljenju ne bom nikoli "konec " in ja, ima prav. In to mi vzema voljo do zivljenja ker se ne morem nikakor sprostiti ce imam neko obveznost cez nekaj casa (primer: ce imam zvecer neko obveznost cel dan ne bom mogla nicesar delati ker imam obcutek kot da je premalo casa).

Pa tudi kaj je s tem ampak vsak dan sem zjutraj nevtralno in potem bolj kot se veceri, slabse se pocutim. Recimo: zjutraj pospravim hiso, delam za solo, grem ven ampak bolj ko se veceri vedno bolj prevladujejo slabe misli (samoposkodovanje, misli o samomoru, obcutek kot da ne obstajam/da jaz nisem jaz). 

Trudim se cim vec obveznosti narediti sproti in izkoriscati svoj cas ampak je zelo utrujajoce(?) pac ves cas se pocutim kot ozeta cunja. Ne vem vec kaj naj naredim, pa tudi volje niti nimam za kaj vec.

Se oproscam za krajsi spis in upam da to ima kaj smisla 

Hvala za odgovor! 
Fora je v tem da si ne upam nobenemu povedati ker bi prej ali slej izvedeli se moji starsi in tega nocem ker jim ves cas govorim da sem vredu ker ce ne bi mi zaplenili telefon in pregledali, mogoce bi me prepisali na drugo solo ali kaj ker so nerazumevajoci do dusevnih stisk. 
In ja rekla bi da imam zelo verjetno tezave s perfekcionizmom ker od sebe vedno pricakujem samo najboljse ocene, najboljse izdelke itd. Ampak sicer pa ne vem kaj bi lahko bilo, vem le da pred nekaj leti samo nisem vec bila navdusena za nic. Najprej sem videla da mi je december in bozic ki sta mi prej bila vrhunec leta postal samo "drugi november" in potem je pocasi use slo na slabse (ne vem kako to bolje razloziti) 

Tudi z druzino imam bolj eh odnose. Pac, niso slabi ampak nimam neke pretirane zelje se prevec druziti z njimi. Prijateljev pa nocem se dodatno otezevati ker se ze tako ali tako prevec pritozujem.

Hejj

najprej sori ko se kr sm se kr tk uklucla u pogovor ampak sem ko sem brala ugotovila da mam zelo podobne tezave ki si jih opisala ampak nemorm nobenmu povedat.

ze dolgo casa sm tk "numb" oziroma brez custeu in nism ne zalostna ne vesela tut ce hocm bit. sola me utruja (vem da use ljudi ampak sm ful vlek prfekcjonist in morm met dobre ocene). ful sm zadne cajte obupana pa se skup nemorm spravit da grem na sprehod niti sobe pospravit in se pocutm nicvredno.

vsec mi je blo kak si zajela ko si napisala da ce mas zvecer neko obveznost cel dan nebos mogla delat nic kr se ti zdi premal casa-s tem imam sama tudi velik problem:( in se mi zdi da nic ne nardim in zapraulam svoj lajf.

moja familija je ok sam ko pride pa do pogovarjanja o dusevnih problemih pa so tko drgacni in se rada pogovarjam z prjatli sam se mi zdi da jim grem s tem na ziuce.

:)

Pozdravljena Wonderhoy!

Slučajno sem naletel na tvoje pismo. Od njega je že več kot eno leto, tako da srčno upam, da se v tem času ni tvoj stanje poslabšalo in da si bolje. Če nisi, bi ti rad samo povedal, da zelo dobro poznam tvoje občutke, saj sem jih tudi jaz že doživel in jih občasno občutim še sedaj. In ja, tudi jaz sem perfekcionist. Star sem sicer precej več kot ti, ampak nič zato. Ene nas doleti kasneje, druge prej.

Predvsem bi ti rad sporočil, da je to, kar se ti dogaja, čisto naravno, vendar pa seveda zahteva ukrepanje. Gospa psihologinja ti je tako lepo napisala, vidiš, vsekakor obstajajo dobri strokovnaki na tem področju.

Wonderhoy, verjemi mi, vsa potrebna orodja imaš v sebi in uspelo ti bo, če boš le hotela. Iz lastne izkušnje ti povem, da lahko spet dobiš veselje do stvari v življenju, čeprav se ti to zdaj zdi čisto nemogoče. 

Pred tabo je očitno čas življenskega učenja, ki pa ti lahko prinese ogromno dobrega. Zagrabi ga z obema rokama, splača se!

Pa srečno, in ne pozabi, podobne težave ima več ljudi, kot si misliš.
Vse bo v redu, samo pogumno se loti zadeve in zaupaj svoje težave ljudem, ki te imajo radi in ljudem, ki so strokovnjaki.

Lp!

Nekdo