Skoči do osrednje vsebine

Vprašanje:

Duševna stiska

Tema: Čustva, Komunikacija, Nasilje, Odnosi s prijatelji in vrstniki, Odnosi v družini

  • tb

    tb2007

    tb2007

    Objavljeno: 14 okt. 2023 14:12

    Živjo,

    Sem 16 letna dijakinja, ki se sooča s hudo duševno stisko. Ko sem bila stara šest mesecev sem zbolela z možganskim rakom in posledično temu nisem hodila v vrtec. V osnovni šoli so me zaradi tega zelo pogosto zbadali in me zmerjali ter mi govorili da sem prizadeta in da imam posebne potrebe.

    Ko sem bila v tretjem razredu sem zadnjič videla svojega očeta. In nato me je ko sem bila v šestem razredu obtožil,da sem kriva zato, ker ne odšel in je mene in mojo mamo prijavil na center za socialno delo ter želel prevzeti 100% skrbništvo nad mano. Od takrat ga nisem več videla. Nato so mi v osnovni šoli govorili da je moja krivda, da je odšel in to me še danes zelo močno prizadene. Nikakor se ne morem znebiti občutka krivde in ne morem sprejeti dejstva, da ga ne bom več videla.

    Tega pa ne želim povedati svoji družini saj sovražijo očeta in njegov del družine. Preprosto nevem kako naj spravim to stisko iz sebe, ker ne vem če to lahko še dolgo prenesem.

    Težave imam pa tudi s svojim izgledom. Zelo mi je hudo ko se družim s prijateljicami in se pogovatjamo o tem da bi odšle kdaj skupaj po nakupih in da bi si kdaj zamenje obleke in podobno... Ampak nič od tega ne pride zame v poštev saj sem "večja" od ostalih in mi njihove obleke nebi bile prav. Prav tako se sramujem izgleda svojega telesa. Zato imam vedno pod oblekami še dodatne obleke da me malo " stisnejo". Da ne izgledam toliko večja.

    Tudi veliko me izkoriščajo. Vsi bi želeli biti moji " prijatelji" saj vedo da me bodo lahko izkoristili za nekaj. Ko pa me ne potrebujejo več me pa odvržejo kot navadno smet. Zaradi takih dogotkov sem se tudi včasih samopoškodovala ali pa sem razmišljala o samomoru. Edina stvar, ki si jo narbolj želim je, da bi imela prave prujatelje, ki bi me imeli radi za to kakšna sem in, da nebi gledali na to kaj lahko od mene dobijo oz. kako me lahko izkoristijo.

    Res nevem več kaj naj naredim zato vas res lepo prosim za pomoč.

  • Uredništvo

    Katja Košir

    Objavljeno: 18 okt. 2023 21:26

    Odgovor svetovalke:

    Pozdravljena,

    vesela sem tvojega pisma – čeprav pišeš o težkih in pretresljivih stvareh. Žal mi je, da si se morala v letih, ki jih običajno opisujemo kot brezskrbna – čeprav to velikokrat niso – soočiti že s toliko težkimi zadevami. Občutek imam, da se vse to že dolgo kuha v tebi in cenim tvoj pogum, da si se odločila o svoji stiski spregovoriti.

    Poročaš o veliko težkih okoliščinah – v otroštvu si bila hudo bolna, kar je zagotovo vplivalo na tvoje odraščanje. Poročaš, da nisi hodila v vrtec in če prav razumem, temu pripisuješ tudi to, da si bila v osnovni šoli manj vključena oziroma da so bili sošolci pogosto celo grobi in nesramni do tebe. Tvoje posebne okoliščine so uporabljali kot zmerljivko. Predstavljam si, da je to precej vplivalo na tvojo samopodobo in na to, na kak način vstopaš v odnose z drugimi. Poročaš, da ti tudi zdaj, ko si najstnica, v odnosih s prijatelji ni lahko: praviš, da imaš občutek, da te drugi v odnosih izrabljajo.

    Potem poročaš še o družinskih težavah. Zelo mi je žal, da se ti je to zgodilo. Vedenje tvojega očeta je skrajno nezrelo. Izstopiti iz odnosa z otrokom, potem pa odgovornost za to prelagati na otroka, je zelo zelo narobe. V odnosu med staršem in otrokom je za odnos vedno odgovoren odrasli. Tvoj oče te odgovornosti iz nekih razlogov očitno ni bil kos. Ni prav, da je to odgovornost potem naprtil tebi. Ti nisi in nikakor ne moreš biti kriva za njegov odhod. Predstavljam si, da ob tem tudi žaluješ za odnosom z očetom, pa tega ne moreš z nikomer deliti. Super se mi zdi, da se želiš o tem pogovarjati in povsem razumem, da o tem ne moreš govoriti s svojo družino. Vesela bom, če mi o svojem doživljanju v zvezi z odnosom z očetom napišeš še več, še bolje pa bi se mi zdelo, če bi naredila še naslednji korak v procesu pogumnega spoprijemanja s svojo stisko in se o tem z nekom pogovorila v živo. To je lahko svetovalna delavka na tvoji šoli, svetovalec ali svetovalka na Telefonu za otroke, mladostnike in starše (na številki 116 111) ali svetovalec oziroma svetovalka v klepetalnici To sem jaz, ki bo aktivna v torek, 24.10. ob 20. uri. Predstavljam si, da bo breme, ki ga nosiš, lažje, če ga boš z nekom delila, obenem pa ti lahko pogovor pomaga pri boljšem razumevanju, kar se je zgodilo, prepoznavanju lastnega doživljanja v zvezi s tem in spoprijemanja z njim.

    Če se vrnem na težave v odnosih s prijatelji oziroma z vrstniki, ki jih opisuješ: po tem, kar pišeš, sklepam, da si bila dlje časa deležna medvrstniškega nasilja. Praviš, da so te sošolci zafrkavali in če prav razumem, so bili vrstniki tisti, od katerih si slišala, da si kriva za očetov odhod. Najpomembnejša stvar, ki bi ti jo rada v zvezi s tem rekla, je, da to, kar se ti dogaja, nima nikakršne zveze s tem, kdo si in kakšna si. Razlogi, zakaj se otroci ali mladostniki skupinsko spravijo na nekoga, so pogosto povsem naključni. Precej pogosto je, da si tisti, ki so v vrstniški hierarhiji bolj na vrhu, svoj položaj v skupini ustvarjajo s tem, da se spravljajo na tiste, ki tako ali drugače odstopajo od nekih nenapisanih vrstniških norm. Pri tem izkoriščajo njihove šibkosti – točno vedo, kaj jih bo prizadelo, in potem to izpostavljajo. Žal se pogosto zgodi, da se drugi učenci v želji po priljubljenosti pridružijo sošolcem, ki so nesramni in grobi, in potem je videti, kot da nasilje vsi odobravajo. Preprosto zato, ker si nihče ne upa reči, da ni prav, kar se dogaja. Za tistega, ki nasilje doživlja, je to grozno, ker pridobi izkušnjo, da je v vsem skupaj sam in da je z njim nekaj narobe. Pa ni – skupina je tista, ki deluje nefunkcionalno.

    Morda se boš v zgoraj opisanem procesu medvrstniškega nasilja prepoznala, morda ne, je pa zelo verjetno, da tvoje slabe vrstniške izkušnje do neke mere vplivajo na to, da se očitno težje postaviš zase in težje postaviš meje – praviš namreč, da se v odnosih pogosto počutiš izkoriščano. Možno je tudi, da si v odnosih zaradi slabih izkušenj nezaupljiva in vidiš izkoriščanje tudi tam, kjer dejansko ni slabih namenov. Kakorkoli, menim, da bi ti dobro delo, če bi se o tem z nekom pogovorila. In se postopno učila biti prijazna do sebe, kajti to je predpogoj, da boš znala v odnosih poskrbeti zase, izraziti svoje želje in potrebe in tudi postaviti meje, kdaj in pod kakšnimi pogoji si drugim na voljo.

    Veliko od zgoraj napisanega so moje domneve in lahko da sem v svojih ugibanjih o tem, kako se počutiš in kakšne izkušnje imaš za sabo, povsem zgrešila. Vesela bom, če se ponovno oglasiš in napišeš še kaj več o tem, kako ti je. In kako se ti zdi ideja, da bi se o težki prtljagi, ki jo nosiš s seboj, z nekom pogovorila tudi v živo. Držim pesti zate, srečno!

    dr. Katja Košir, univ. dipl. psihologinja

  • Anonimno

    Zagotavljamo ti anonimnost, zato lahko brez skrbi zastaviš vprašanje. Tvojih osebnih podatkov ne objavljamo javno.

  • Brezplačno

    Nič ne stane! Na tvoja vprašanja bodo strokovnjaki odgovorili brezplačno.

  • Strokovno

    V spletni svetovalnici je na voljo ekipa strokovnjakov, ki jim lahko zaupaš. Med njimi so zdravniki, psihologi in drugi strokovni sodelavci.

Obrazec, kjer lahko zastaviš vprašanje

Vpiši vzdevek. Uporabiš lahko: črke slovenske abecede, številke, presledek, - in _

Izberi spol. Ta podatek je pomemben za svetovalca in ne bo javno objavljen. Če podatka ne želiš navesti, to spoštujemo.

Vpiši svojo starost. Ta podatek je pomemben za svetovalca in ne bo javno objavljen. Če podatka ne želiš navesti, to spoštujemo.

Ne najdeš odgovora?

Zastavi vprašanje