Dudee

Odgovor svetovalca:

 

Lepo pozdravljen/a.

Hvala, da si se obrnil/a nas in z nami delil/a svojo stisko.

Verjamem, da ti ni lahko s temi občutki, saj še sam/a nisi čisto prepričan/a, kaj se ti dogaja. Če čutiš, da si v bistvu fant , potem te res podpiram pri tem, da slediš sam/a sebi in si si zvest/a. Naša družba je glede tega še precej nesprejemajoča, kar je res žalostno, sploh ker se marsikdo ne zaveda, da je obsojanje drugih ter potiskanje v neke okorne šablone prestopanje njihovih meja in kratenje njihovih pravic. Verjetno te čaka kar dolga pot polna izzivov, ampak če boš zvest/a sebi, boš najbolj srečen/a. Na tvojem mestu bi poskusila poiskati sebi podobne ljudi, da vidiš in spoznaš kako se oni soočajo s tem. Tako se ne boš počutil/a preveč osamljenega/osamljeno v tej situaciji. Če bi se dalo, bi se vseeno na neki točki poskusil/a pogovoriti s starši in/ali prijatelji, včasih so lahko veliko bolj razumevajoči, kot si morda mislimo. To predlagam predvsem zato, ker bi bilo dobro, da v tem nisi popolnoma sam/a.

Prej sem omenila, da slediš svojim občutkom in živiš to, kar si. Morda te veliko ljudi ne bo sprejelo, ker so žal še veliko preveč omejeni, a če zatreš sam/a sebe, zato da bi obdržal/a odobravanje drugih, potem zatajiš/izdaš sebe, kar bo na dolgi rok veliko bolj bolelo kot pa morda prvotno neodobravanje staršev. Starši se iz ljubezni do otrok na marsikaj navadijo in marsikaj sprejmejo, ne glede na morebiten šok, ki jih bo sprva doletel. Sem pa prepričana, da so verjetno tudi že sami kaj opazili in morda upajo, da se jim boš na neki točki zaupal/a.

Res ti želim in privoščim, da najdeš ljudi, ki gredo čez podobno obdobje in se sprašujejo podobne stvari, oni te bodo verjetno najbolj sprejeli (poskusi najti kakšne trans skupine preko FB, prepričana sem, da jih obstaja kar nekaj, če ne pa prav gotovo v sosednjih državah). Pogovori se ali najdi kakšne članke na to temo, kako so oni povedali staršem, kako so se morda najprej začeli drugače oblačiti (po občutku, ne biološkem spolu), in kako so se tega lotili morda tudi z medicinskega vidika. Svet se žal počasi razvija v tej smeri, a vem, da obstaja že kar nekaj ljudi, ki stojijo za svojimi željami in ideali, ki želijo živeti to, kar zares so in ki se borijo za pravice trans ljudi.

Želim ti vse dobro in ti dajem največjo možno podporo, da narediš to, kar si želiš in da živiš spol, ki ga čutiš, ne pa to, kar drugi mislijo, da bi moral/a čutit. Na koncu koncev boš moral/a ti živeti sam/a s sabo in s svojimi odločitvami, odloči se tako, da boš srečen/a. Vse najboljše ti želim, pa kar pogumno naprej!

Marjetka Gojkošek, mag. psihologije

Odgovor svetovalca:

Lepo pozdravljen/a.

Verjamem, da te je strah. Biti to, kar si, je vedno težko, sploh če je človek drugačen. V tvojem primeru pa je to še toliko težje, saj je družba žal še veliko preveč omejena za kaj takega. Ti boš kot neke vrste pionir/ka ali revolucionar/ka na tem področju, saj se o tem tako malo ve in govori, ljudje so na tej točki premalo ozaveščeni in premalo odprti. Zato pa so drugačni ljudje tako potrebni, da izzovejo status quo in da si upajo biti drugačni. Vseeno pa vedi, da tega ne rabiš pokazati že jutri. Ne rabiš že jutri iti v bitko proti omejenosti, ampak si vzemi čas. Takšne velike spremembe zahtevajo čas in veliko poguma. Zato predlagam, da najdeš sebi enake, ker bo lažje.

Res je, ni jim lahko. Kot si verjetno že ugotovil/a, socialna omrežja kažejo zelo drugačno (precej olepšano) sliko, kot je v resnici. Tudi če so ti ljudje popolnoma sprejeli sebe in danes živijo svojo realnost, to ne pomeni, da se nekoč nazaj (v tvojih letih) niso borili za obstoj. Zato se mi zdi pomembno, da jih kontaktiraš, ko boš pripravljen/a, samo oni bodo vedeli, kaj doživljaš in ti znali svetovati, kako se spoprijeti s stigmo in morebitnim nesprejemanjem okolice.

Verjamem, da ti je težko in žal mi je, da se počutiš tako izgubljeno. To je verjetno zato, ker še nisi našel/a 'svojih' ljudi, tam, kjer boš ti lahko ti, tam kjer ti ne bo treba potlačevati, kaj zares čutiš in kjer ne boš rabil/a skrbeti za to, če si sprejet/a ali ne.

Predlagam, da si res vzameš čas, da se opazuješ, da ugotoviš, kaj točno si želiš in morda na neki točki res koga kontaktiraš, da ne boš tako osamljen/a v tej situaciji. Verjamem, da te je strah, kaj se bo zgodilo, ampak dokler še nihče ne ve, zakaj se gre, si varen/a. Vzemi si ta čas, da ugotoviš, v katero smer narediti korak, verjemi, da ti bo lažje, če boš šel/a korak po korak brez da se nate zgrne vsa teža te velike stiske.

Vedi, da je jutri še en dan, in za tem še en in še veliko. Pojdi počasi naprej. Imaš vso mojo podporo in tudi veliko odobravanje tega, kar si želiš in kdo si. Sčasoma boš našel/a še več ljudi in bo vse lažje. Želim ti vse najlepše in veliko poguma še naprej.

Pa srečno!

Marjetka Gojkošek, mag. psihologije