Družinski problemi

Zanima me kaj naj naredim ko očeta ne poznam in ga tudi nočem poznati mami pa pozablja name. Stara sem 16 in v mojem 2. razredu si je mami našla novega partnerja. Nisva se najbolje ujela vendar se je takrat se trudil biti moj nadomestni oče, sedaj pa ko sta se rodila polbrat in polsestra (ime jima najbo  Jan in Ela) sta oba pozabila name in ne prejemam več njune ljubezni. Težko mi je saj smo se leta 2021 preselili, prej smo živeli z babico in dedkom zdaj pa smo na svojem. Mami se vedno bolj oddaljuje od mene, očim pa me tako ali tako nikoli ni imel zares rad. Ela hodi v 2. razred in je precej navihana. Veliko se kregamo prav zaradi nje in Jana saj sta razvajena ( telefon imata po 5 ur na dan, meni pa ga starši kot kazen uzamejo skoraj vsak dan): Kazni dobim že za majhne pikice recimo ce je umivalnik malo moker in so na njem kaplice dobim kazen ker bi morala vse pobrisati pa sem spregledala, malima dvema pa ni treba se jaz moram pospraviti za njima. Stara sta 8 in 9 pa niti kroznika ne odneseta z mize. Ela mi ukazuje in se dere name mami pa jo pri tem podpira in ji daje prav. Nikoli mi ne vrjame vedno vrjame Eli, čeprav večino kar pove je laž. Mami me nadere in da kazen ko pa ugotovi da nisem kriva se mi niti enkrat do sedaj še ni opravičila. Ela in Jan ne dobivata kazni odgovarjata se in nasplošno jima starša popuščata. Oni se stiskajo in objemajo jaz pa ko hočem koga objeti me mami nazaj vpraša zakaj se prilizujem kaj hočem... Denarno mi očim plačuje telefon za kar sem mu hvaležna ampak mi to vedno meče naprej in govori da mi ga ima zato pravico vzeti. Veliko raje bi prejela ljubezen in toplino, dejasno ne vem kdaj me je mami nazadnje sama od sebe objela ker tega že dolgo ne dela več. Obnaša se kot da nisem otrok in ne potrebujem ljubezni, kot da sem robot brez čustev. Glede Ele, ko ji rečem naj neha provocirati ker zanalašč poje oziroma se dere na stopnicah pred sobo ko se učim (sem 1. letnik gimnazije) ne utihne ampak se dere nazaj name mi govori da dela kar hoče, naj utihnem in se grem učit ali pa da me ni nihče nič vprašal. Mami ji ne reče nič. Vsak dan se dereta name zaradi najmanjših pikic. Vse kar dobim novega razen hrane si moram kupiti sama z mojo bogo štipendijo in to mislim na premajhne rokale na majici in prekratke hlače. Darila za rojstne dneve sošolcev na katere sem povabljena max 3x na leto moram kupovati sama aa(do 20evrov so darila), malima pa jih kupujeta onadva meni pa govorita da za moje sošolce nebosta trošila denarja. Če mi kaj kupita potem zahtevata denar nazaj. Za kazni nesmem ven nesmem s prijatelji kam nesmem gledati tvja in tako naprej... V šoli mi gre dobro in če dobim kakšno 4 ze govorita da ni dovolj dobro. Na živče mi gre da sta za večino kregov kriva maladva saj me zmerjata in se dereta name, sem potrpezliva in delam na tem ampak enkrat ima vsak dovolj in reče kaj nazaj... na koncu dobim kaze jaz ker maldva točita krokodilje solze potem pa se mi smejita v glavo ko ostanem brez telefona, televizije... Rada bi posztala odvetnica in se odselila čim dlje od teh ljudi saj jih v prihodnje nočem imeti v življenju. To je moj cilj in prav ta me včasih drži pokonci ko bi ze lahko bila pripravljena narediti kaj drugega se spomnem na to in se umirim. Zanima me ali sem res tako težaven otrok kot mi pravijo in so oni super starši in samo jaz tega ne vidim tako... Hvala za odgovor!