družinski odnosi

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena,

žal mi je, da imaš takšne izkušnje z očetom in da si v odnosu nista bila blizu ter da se tudi sedaj težko pogovarjaš z njim. Odgovora na tvoja vprašanja »zakaj« žal nimam. Morda ga boš lahko enkrat o tem sama povprašala, če sedaj še ni pravi čas, bo morda čez nekaj let ta možnost. Sama si iskala vzroke in opravičevala njegovo odsotnost ter si razložila nekako tako, da je bil deloholik in vpet v kariero, potem doma pa bil utrujen ter brez moči za vajin odnos. Verjetno veš tudi, da to ni tvoja krivda? Da ti nisi v svojem otroštvu ter odraščanju naredila nič, da bi si mogla zaslužiti njegov čas ter pozornost. Ker starši bi naj bili tisti, ki se odgovorno odločijo za to, da imajo otroka, kar pomeni tudi veliko odrekanja sebi ter svojim potrebam in željam, zato da zadovoljijo otrokove potrebe ter da so mu na razpolago, da ga vzgajajo in mu dajejo ljubezen, varnost in zaščito. Zato to ni tvoja krivda, ker ti si bila otrok, za katerega bi tvoji starši mogli brezpogojno poskrbeti. Verjamem, da tvoje otroštvo ter odraščanje nista bila prijetna zaradi odsotnosti očeta, napisala si, da je tudi mama veliko delala, a je bila vsaj malo bolj dostopna. Če razmisliš o tem, kako bi se ti zdelo, če bi sedaj vsaj z mamo spregovorila o tvojih bolečinah ter stiskah iz otroštva? Bi bilo to kaj takšnega, kar bi zmogla narediti ali si tega ne predstavljaš? Se ti za to zdi prezgodaj? Zelo zrelo razmišljaš na koncu, ko si napisala, da sta morda imela večje težave in ne veš, zakaj je bilo tako. To kaže na to, da si empatična ter uvidevna oseba, vendar to ni izgovor za odraščanje, kakršno si imela. Kako bi ti bilo, če bi jima to povedala zdaj oziroma če bi jima morda lažje napisala to? Mogoče pa onadva tega sploh nista videla na ta način ali doumela, ker sta mislila, da si materialno in finančno imela dovolj ter bila preskrbljena, nista se pa zavzela za odnosni ter čustveni vidik. Ne vem, razmišljam, kaj bi lahko bili morebitni dejavniki odsotnosti. Ne moreš pa ti nikogar in ničesar popravljati ali spreminjati, dokler ta oseba tega sama ne bo želela narediti ali bo v to primorana. Drago dekle, ni tvoja krivda in ni bila tvoja odgovornost, da sebe vzgojiš. Za to so bili in so še tvoji starši, nakar bi te morda res spodbudila k premisleku, ali je možno, da bi jima na nek način sporočila svoje doživljanje, čustva, razmišljanja, morda jima napisala pismo? Sama najboljše veš, če je kaj takega sprejemljivo. Če zdaj še ni, skušaj najprej sama zase poiskati pomoč, kajti do psihologov v zdravstvenih domovih lahko prideš z napotnico osebnega zdravnika. To ne pomeni, da sama ne bi zmogla, a ti bodo pomagali tako, da te bodo učili določenih tehnik preusmerjanja na pozitivne misli ter delovanje; s tabo razdelali preteklost in ti podporno pomagali v procesu predelovanja.

Čisto pričakovano so takšno odraščanje in družinski odnosi na tebi pustili posledice in zaradi tega te je povsem upravičeno strah, da ne bi še ti postajala jima podobna ter kot si zapisala, se kregajo še z bratom in čisto logično je, da to vpliva nate, kajti živiš pod isto streho. Vprašala si, kako naj ne postaneš še ti takšna oseba, ki bi se razburjala po nepotrebnem ter vpila, kajti s tem si obkrožena. Kar ti tu lahko morda povem, je, da se boš zavestno mogla sama odločiti za to, da ne boš takšna, kot so oni trije, kajti vidim, da tega ne želiš. Seveda to ni zadeva, ki bi šla iz danes na jutri in bi ti že takoj bila povsem brez posledic odraščanja. Ob tem boš potrebovala veliko volje, odnosov z ljudmi, ki jim lahko zaupaš ter morda tudi psihoterapije. Ne vem, kako bi ti bilo finančno ter osebnostno kaj takega možno,  lahko pa ti povem, da imamo v naši državi mrežo brezplačnih psiholoških svetovalnic Posvet – Center za psihološko svetovanje, kjer svetovalci pomagajo posameznikom, ki se znajdejo v stiski in si želijo dodatno svetovanj ter potrebujejo pomoč. Morda lahko pogledaš, kako bi ti to bilo blizu, če bi se pogovorila s kakšnim strokovnjakom.

Drži se in spodbujam te k aktivni vključitvi v kakšno svetovanje,

 

 

 

Urška Meolic Kotnik, mag. psihologije

Odgovor svetovalke:

Hvala, da si se odzvala in razložila, kako razmišljaš glede nadaljnjega postopanja v odnosu s starši. Prav tako vidim, da si že veliko razmišljala o teh opcijah. Obe opciji sta v redu in nobena ni ne napačna in ne pravilna. Odločiti se boš morala sama, katero izbrati.
Da, psihoterapija bo morda težka in neprijetno ti bo govoriti o težkih izkušnjah, čustvih, situaciji. Ne bom te zavajala in govorila, da bo lahko, ker je to poglobljeno delo na samem sebi in ko nekomu razgaljaš svoje najgloblje bolečine in hude izkušnje, to potrebuje nek svoj čas in proces. Vendar bi ti, če si sama motivirana in si to želiš, kar mislim, da pri tebi tako je, da si želiš spremembe, potem sčasoma postajalo lažje govoriti o vsem in to tudi predelati do določene mere, da bi nekako pustila stvari za sabo in mirneje zaživela. Glede časa trajanja psihoterapije je tako, da je to odvisno od vrste psihoterapije ter od vsakega posameznika. Nekdo bo določeno travmo oziroma izkušnjo hitreje predelal in premagal, nekdo drug bo potreboval za to dalj časa. Traja lahko vse skupaj od nekaj mesecev do nekaj let. Je tudi odvisno od vrste psihoterapije, ki je lahko bolj globinska, kot je to psihoanaliza, ali pa usmerjeno v konkretno delovanje na telesni, vedenjski, čustveni in miselni ravni, s čimer pa se ukvarja vedenjsko-kognitivna terapija. Na spletu si pridobi čimveč informacij o tem, kako poglobljeno psihoterapijo bi si želela ter tudi o tebi krajevno dostopnih izvajalcih. Obstajajo še tudi druge vrste, kar si lahko prebereš tu:
psihoterapija-ordinacija.si

Če boš sama prebirala literaturo za samopomoč, ni to nujno dobro, kajti nikdar ne moremo vedeti, če bo tisto, kar je pomagalo določeni osebi v tej literaturi, delovalo tudi zate. Prav tako bo tudi motivacija pri tebi manjša, kajti v terapiji, kjer si ti v stiku s svojim psihoterapevtom ali strokovnjakom, se tudi zavežeš, da se držiš določenih dogovorov in doseganja ciljev, kar pa tovrstno motivacijo spodbudi in tako lažje narediš določene korake ter spremembe.
Glede na vse, kar si preživela in kako močna si postala skozi te izkušnje, so tvoji občutki in delovanje povsem pričakovani in normalni. Nenavadno bi bilo, če ne bi prihajalo do nihanj. Si samo človek, ki si verjetno dostikrat ni upal dovoliti biti ranljiv. Zaradi tega bi morda bila na mestu odločitev za psihoterapijo.
Preko foruma ti težko pomagamo, kakor bi ti sama psihoterapija in psihoterapevtski odnos lahko pomagala k izboljšavi življenja. Če boš potrebovala usmeritev glede regije, kjer živiš, do ustreznih strokovnjalov, se oglasi. Lahko tudi anonimno, da se na forumu ne objavi.

Upam, da boš zmogla sprejeti odločitev za svoje življenje, ki te bo vodila v stabilnejšo in mirnejšo prihodnost.

Urška Meolic Kotnik, mag. psihologije

Odgovor svetovalke:

Evidence, kolikor je meni znano, se ne vodi. To so zasebne stvari in že po etičnem kodeksu to ni dovoljeno.

Te strani sama nisem pregledala, tako da ti ne vem podati odgovora. Prva psihoterapija poteka  tako, da se najprej spoznaš s psihoterapevtom, poveš, kaj bi si želela skozi srečanja doseči, potem določita cilje, ki jih skupaj zasledujeta in na koncu srečanja naredita tudi zaključek vsakega srečanja. Sproti se delo in način tudi prilagajajo.

Priporočam pa tale seznam VKT terapevtov.

Glede knjig težko, da ti kaj svetujem, kajti kot že rečeno, ni nujno, da nekaj, kar bi meni pomagalo, bo delovalo tudi pri tebi in obratno. Tako da tu si ne bi upala podati nekih naslovov. Lahko pa te potem k določenim knjigam usmeri psihoterapevt.

Želim ti, da se opogumiš in najdeš primerno pomoč zase,

Urška Meolic Kotnik, mag. psihologije