družinski odnosi

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena!

Odprla si izredno zanimivo temo in sicer, ali »moramo« biti v družini vsi enaki.

Morda je smiselno najprej razmišljati o tem, kaj podedujemo in česa se naučimo, od drugih. Družina predstavlja eno enoto, v kateri pa smo lahko zelo različni posamezniki. Morda smo si podobni po tem, kako se pogovarjamo med seboj. Primer: dva glasna, energična starša, ki o vsem zelo glasno in burno razpravljata, kdaj izgleda tudi, kot da se kregata, bosta zelo verjetno imela, po načinu odzivanja, enako dinamične, glasne otroke.

V nasprotju s takšno družino, je tista, kjer so vsi precej umirjeni, vse poteka nekako bolj počasi, premišljeno.

Ko govorimo o razlikah med tema dvema družinama, mislimo predvsem na temperament, ki se podeduje in kjer gre za to, kako močno, hitro se odzivamo na neke dražljaje.

Vendar pa se v življenju učimo predvsem, na kakšen način je ustrezneje, da se odzovemo, čeprav smo lahko med bolj burnimi ali bolj umirjenimi. Vsi, ki so nam odnosi zelo pomembni, posvečamo temu več svoje energije in razmišljanja. Očitno, tudi ti, saj si opisala, kako neprimerno se ti zdi vedenje brata do mame. Značilno je, da imamo v družinah bolj sproščene odnose, več si »dovolimo«, saj pričakujemo, da nas, predvsem mame, sprejemajo brezpogojno, nam hitro odpustijo, nas imajo tako rade, da zanemarijo, celo opravičujejo tudi zelo neustrezno vedenje do njih. V bližnjih odnosih smo običajno bolj odkriti, pristni in pogosto zmoremo svoje najdražje tudi najbolj prizadeti. To je odvisno od meje, ki so sprejete v neki družini (največkrat postavljanje in sprejemanje mej sicer ne dogovarjamo med seboj, vendar pa jih zaznavamo preko lastnih izkušenj, predvsem čustvenih, ko občutimo, kaj je bolj ali manj sprejemljivo). Pomembno je omeniti tudi, da je odnos vedno odvisen od obeh, ne samo od enega, je torej najpogosteje vzajemen. Kar lahko pomeni tudi, da je tudi od tvoje mame odvisno, kakšen odnos dovoli tvojemu bratu do sebe. Vso pravico ima, da sinu pove, kaj je zanjo »preko meje«, ki je zanjo sprejemljiva. Mislim, da se sicer povsod, ne le v družinah, premalo pogovarjamo o tem, kako doživljamo določene odnose, kaj nas prizadene, a bi bilo zelo dobro to tudi izraziti, ne samo občutiti.

Bistveno pri tem se mi zdi, da, čeprav živiš v družini, kjer opažaš neustrezne vzorce vedenja, to ne pomeni, da takšnega vedenja »nalezeš«. Že tvoje razmišljanje, kaj je ustrezno in kaj ne, je prvi korak, da boš v lastnih odnosih zmogla postaviti svoja pravila, vrednote in se jih držala. Kar pomeni, da se zavestno lahko naučimo drugačnih vzorcev vedenja. Vsi vemo, da imamo z različnimi ljudmi zelo različne odnose in s tem tudi vzorce vedenja. Verjetno s prijatelji, učitelji ne govoriš enako kot s starši in z bratom. In to je bistveno. Tvoj odnos do vsakega od omenjenih je drugačen in tvoja je odločitev, kakšen odnos, vzorec vedenja boš izražala do nekoga. Vsak dan je priložnost, da to tudi vadiš, preverjaš. Le pogum! Meni je bilo vedno v uteho tudi to, da se lahko opravičim, če me »zanese« in to je kot obliž za rane, celi naše odnose.

Lep pozdrav,

Irena Toš Koren, univ. dipl. psihologinja