Družinske težave

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena,

V uredništvu smo opazili, da si se nam oglasila dvakrat. Oba tvoja zapisa sta mi pomagala bolje razumeti celotno situacijo v tvoji družini, zato bo odgovor nekoliko bolj celosten in se bo navezoval na oba tvoja zapisa.

Iz tvojih iskrenih zapisov glede dogajanja doma sem začutila, da se na različne načine zelo trudiš, da bi tvoja starša opazila tvoj trud in bila ponosna nate, vendar imaš občutek, da te pogosto ne poslušata, ti ne verjameta in te primerjata s sestro. Predstavljam si, da je to lahko zelo boleče in izčrpavajoče, še posebej, ko veliko narediš, na koncu pa kljub temu slišiš, da si lena in nesposobna.

Najprej bi ti rada povedala, da tudi če drugi govorijo, da si lena in nesposobna, to ne pomeni, da je to res. Iz tvojega zapisa je razvidno, da opravljaš veliko gospodinjskih opravil in drugih nalog, naloge pa so med teboj in sestro nepravično razdeljen. Čeprav pišeš, da te starša pogosto prekineta, ko želiš kaj povedati, in se pogosto počutiš nerazumljena, se mi kot osnovno za razreševanje težave zdi pogovor s starši. Za pogovor izberi trenutek, ko nihče od vas ni vznemirjen, jezen ali utrujen. Izberi bolj miren trenutek in poskusi svoje občutke in situacijo opisati čim bolj konkretno, na primer: “Ko mi rečeta, da sem lena, čeprav skoraj sama poskušam opraviti čim več gospodinjskih opravil, se počutim prizadeto in imam občutek, da mojega truda sploh ne opazita. Želela bi, da bi se naloge vnaprej bolj jasno razdelili med mene in sestro.”

Lahko nekaj časa spremljaš in zapisuješ, katera opravila si opravila ti in katera sestra. Namen tega spremljanja ni dokazovanje, katera je boljša in bolj pridna, temveč da bi se lažje in bolj pravično dogovorili glede razdelitve opravil. Predlagaš lahko tudi razpredelnico ali seznam, na katerem bo vnaprej jasno zapisano, kdo je odgovoren za posamezno nalogo. Tako bi bilo manj prostora za nesporazume in prepire.

Pomembno se mi zdi tudi, da staršema poveš, da se ne počutiš slišano in da se ti zdi pomembno, da ste med seboj iskreni in se poslušate med seboj. Lahko rečeš: “Pomembno mi je, da me poslušata do konca, tudi če se ne strinjata z mano.” V primerih, ko se pogovor spremeni v kričanje, lahko rečeš: “O tem se želim pogovoriti, ampak takrat, ko bomo lahko govorili brez kričanja,” in se umakneš v drug prostor. Verjamem, da je v takšnih trenutkih velikokrat težko ohraniti mirnost.

Ko omenjaš grožnje, me zanima nekaj pomembnega: s čim ti starša grozita in ali se doma kdaj počutiš ogroženo ali ne varno? Zelo pomembno se mi zdi, da se o tem, kar si zaupala nam, poveš tudi drugi odrasli osebi, ki te bo vzela resno - na primer šolski svetovalni delavki, razdredničarki, starim staršem, sorodniku ali staršu prijateljice, ki jim zaupaš. Konkretno povej, kaj se dogaja, kako se počutiš, kaj te skrbi in kako bi si želela, da ti pomagajo. Odrasla oseba ti lahko pomaga pri pogovoru s starši.

Rada bi ti povedala še, da ti nisi odgovorna za jezo, stres ali težave tvojih staršev v njihovi službi. Lepo je, da jim poskušaš pomagati in jih razbremeniti v domačem okolju, vendar ni tvoja naloga, da jih poskušaš pomiriti ali preprečevati njihove izbruhe. Njuna odgovornost je, da s svojimi čustvi ravnata tako, da ob tem ne prizadeneta tebe.

Tvoja situacija je zares težka in večplastna, zato je pomembno, da se je lotiš po korakih. Kaj se ti v tem trenutku zdi najpomembneje? Bi si želela, da bi te starša bolj poslušala, da bi te manj primerjala sestro, da bi bila opravila bolj pravično razdeljena? Tako lahko iz zgornjega odgovora izbereš tisto stvar, ki bi ti na začetku najbolj pomagala in izboljšala tvoje počutje doma, potem pa postopoma preizkusiš še druge.

Vesela bom, če se mi boš še oglasila in mi zaupala, kako se je situacija razvijala ter ali si morda poskusila narediti kakšen korak, da bi ti bilo doma lažje. Če želiš in bi ti to pomagalo, mi lahko napišeš kaj več tudi o svoji sestri, kako se ob njej počutiš in kakšen odnos bi si želela imeti z njo. 

Srečno!

Lara Tušek, mag. psihologinja